Bo resnico o sinovi smrti iskal do konca življenja?

HRASTNIK – Tragična zgodba o usodi komaj 17-letnega Nenada Petrovića iz Hrastnika je stara že 15 let, toda fantov oče Cvijetin še vedno išče odgovor, kako je v resnici umrl njegov sin. Nikakor se ne more sprijazniti z uradnimi pojasnili, da je utonil, da nikakor ni bil žrtev kaznivega dejanja. Pravi, da bo odgovore iskal do konca življenja.

Cvijetin Petrović ne more sprejeti pojasnila, da naj bi sin napravil samomor. Še vedno brska in sestavlja okoliščine njegovega izginotja in smrti.

Nenad se je rodil leta 1981. Pri šestih letih so se starši ločili, sodišče pa je otroka dodelilo očetu. Mati se je odselila na Hrvaško in si ustvarila novo družino, Nenad, bister fant, je z odliko končal osnovno šolo in prav tako uspešno nadaljeval na srednji ekonomski šoli v Trbovljah. Prejemal je celo Zoisovo štipendijo za nadarjene učence, a marca 1998 se je v njem nekaj prelomilo. Prav neverjetno, toda fant se je lotil podviga, ki mu ga ne bi nihče pripisal. Dijak, ki je najraje tičal v knjigah in drugim pomagal z inštrukcijami, je 13. marca 1998 oropal banko v Trbovljah. Zakrinkan in s pištolo v roki se je pojavil na oddelku deviznega poslovanja Zasavske banke v Trbovljah in odnesel za 5,6 milijona tolarjev deviz.

Objavili so opis storilca: star približno 30 let, visok okoli 180 centimetrov, na glavi je imel črno kapo, ima črne brke itd. Takrat seveda niso vedeli, da ima ropar v rokah plastično pištolo, da še ni dopolnil 17 let, da je imel pod nosom prilepljene umetne brke.

Sam se je javil policiji in vrnil denar

Tudi Nenadov oče je bil presenečen, ko so ga obiskali kriminalisti. Iskali so sina in mu pokazali jakno, ki so jo našli v neki trboveljski kleti, kjer se je ropar preoblekel. Prepoznal je Nenadovo jakno. Minilo je približno mesec od ropa, ko se je Nenad iz Zagreba sam javil policiji in priznal zločin. O dejanju se je po telefonu pogovoril tudi s svojim profesorjem, ki mu je seveda svetoval, naj se vrne. Le očetu se ni oglasil, ker doma niso imeli telefona.

Očitno se je zavedel teže dejanja in je iskal pot nazaj. Ko se je v Dobovi predal policiji, je prinesel tudi preostanek denarja, 3,4 milijona tolarjev. Razliko je banki pokrila zavarovalnica, Nenad pa se zaradi mladoletnosti ni znašel za rešetkami, temveč so ga po dogovoru s kriznim centrom za mlade ter socialno službo nastanili v stanovanjski skupnosti vzgojnega zavoda v Črnučah. Menda je sam izrazil željo, da se k očetu noče vrniti, ker je alkoholik in ga zapostavlja. Tako se je glasilo uradno pojasnilo.

Mladenič je bil zaznamovan, o pravih vzrokih in motivu drznega dejanja ropa pa ni hotel govoriti. Oče je povedal, da je pozneje večkrat napeljal pogovor na rop in sina spraševal, ali se ga je res sam domislil, ali ga je kdo nagovoril in podobno. »Bilo je, minilo je, zdaj pozabi,« mu je odgovarjal.

Spet normalno zaživel, nato izginil in umrl

Ko je sin spet nekako normalno zaživel, se je s trboveljske šole prepisal v Ljubljano. Izgubil je skoraj dva meseca pouka, a je 2. letnik končal s prav dobrim uspehom. Z ustrezno pomočjo so fanta vrnili v normalno življenje. Rop je bil tako rekoč pozabljen.

Konec junija tistega čudnega leta je stanovanjska skupnost v Črnučah zaprla vrata, Nenad pa je prišel domov v Hrastnik. Po dveh tednih je odšel k materi na Hrvaško, kjer je imel tudi mlajšega polbratca Maria. Po štirinajstdnevnih počitnicah, bilo je julija 1998, je z očetovim privoljenjem obiskal pravoslavni samostan Lepavina na Hrvaškem (med Križevci in Koprivnico) in tam kot gost preživel štirinajst dni; tja je povabil tudi očeta, pridružil se mu je za en teden. Ko sta se poslovila, sta se dogovorila, da sin pride domov 17. avgusta. Toda oče je doma našel samo listek s sporočilom: 'Tata, šel sem na morje, vrnem se čez nekaj dni.' Nenad je imel namreč prijatelje tudi na Obali in oče se je pač sprijaznil. Toda sina ni videl nikoli več.

Neznano truplo

Proti koncu avgusta, ko se Nenad ni oglasil, je očeta pošteno zaskrbelo. Fant bi se moral 1. septembra spet javiti v stanovanjski skupnosti v Črnučah. 28. ali 29. avgusta je Cvijetin Petrović na policijski postaji Hrastnik prijavil, da pogreša sina. V torek, 1. septembra, je tudi Nenadov vzgojitelj obvestil policijo v Ljubljani, da se njihov varovanec ni vrnil.

Tudi na policijski postaji Hrastnik so vedeli, da oče išče fanta. Tam so mu rekli, da ga bodo obvestili, če bo kaj novega. Toda že nekaj dni prej, 25. avgusta, so pri Hotemežu v Savi našli truplo neznanca. Policija je z javno objavo opisa mlajšega moškega trupla prosila za pomoč. Ocenili so, da je neznanec star med 25 in 30 let.

Nihče ni odgovoril na vprašanje, zakaj ni po prijavi o pogrešanem Nenadu Petroviću nihče niti pomislil, da gre morda za isto osebo. Dejstvo je, da ni bilo nobenega poskusa identifikacije, kot je običajno v takih primerih. So na policiji prezrli prijavo o pogrešanem? Je šlo za malomarnost?

Fanta, ki ga do takrat še niso identificirali, so pokopali kot neznanca že v sredo, 23. septembra. Dan prej je namreč preiskovalna sodnica iz Celja v dopisu ugotovila, da »trupla sicer še niso identificirali, odvzeli pa so telesne tekočine zaradi morebitnih kasnejših analiz. Trupla ne potrebujemo več,« se je glasil zadnji stavek. Pokopali so ga na pokopališču v Radečah.

Kmalu zatem je strokovnjakom uspelo po utopljenčevih prstnih odtisih identificirati neznanca. Trajalo je več kot mesec od najdbe trupla, da so 28. septembra iz PU Ljubljana v Celje posredovali daktiloskopski karton. Neznanec je bil končno prepoznan kot Nenad Petrović.

Le nekaj dni prej, 24. septembra, je delavec komunale pri Podkraju, nekaj kilometrov pred krajem, kjer so 25. avgusta našli truplo, v zapuščenem mlinu našel nahrbtnik z Nenadovimi dokumenti. Med njimi, poleg potnega lista, šolske izkaznice in še nekaj listin, je bil tudi račun iz Zmajčkovega butika na Trgu OF v Ljubljani. Datum: 18. avgust. Fant je bil torej takrat še živ.

Drugič pokopan

Približno v času, ko so Nenada pokopali kot neznanca, je oče spet spraševal na policiji, ali je kaj novega. Dobil je odgovor, naj ne tečnari, ko ga najdejo, bodo povedali. In v nedeljo, 1. novembra, na dan mrtvih, so policisti končno obiskali Cvijetina Petrovića, a ga ni bilo doma. Naslednji dan je šel na PP Hrastnik, kjer so mu izročili škatlo s sinovimi oblačili in ga poslali na policijo v Laško. Tam je dobil sinove dokumente, najdene v nahrbtniku, in tam je izvedel, da so ga že 23. septembra kot neznanca pokopali v Radečah.

Oče se je odločil za prekop sina na domače pokopališče v Dolu pri Hrastniku. Ves teden je čakal na dovoljenje, pri izkopu trupla ni smel biti zraven. Trupla, ki je bilo že prej opisano kot nerazpoznavno, ni videl. Pokojnikove ostanke so zaradi neprijetnega vonja najprej položili v zaprto krsto, nato še v belo, za otroke. Tako je želel oče. Drugič so ga pokopali 11. novembra. Na pogrebu so bili Nenadovi sošolci iz prvega in drugega letnika, na grobu so prebrali pretresljiv govor.

Po slovesu od sina je oče preživljal svojo kalvarijo; sesul se je, se zapil in poskušal storiti samomor. Rešili so ga, pristal je na psihiatrični pomoči. Po zdravljenju je sprevidel, da z uničevanjem samega sebe ne bo dosegel ničesar. Leto po sinovi smrti je začel brskati po spominih in iskati odgovor. Še vedno ga išče. Je res vse potekalo tako, kot pravi uradna različica?