VARAŽDIN, LJUBLJANA – Sodnik županijskega sodišča iz hrvaškega Varaždina Igor Pavlic je v pogovoru za Slovenske novice nastopil v dvojni vlogi. Kot podpredsednik sodišča je namreč uradni govorec tega hrama pravice, bil pa je tudi predsednik senata, ki se je včeraj zjutraj sestal v primeru 58-letnega Hrvata Toma Dovečerja. Gre za razvpitega pedofila, ki je pred leti razburjal slovensko javnost, potem pa se z begom v domovino izognil roki pravice, po sodbi katere bi moral 11 let prebivati na Dobu.
»Kot predsedujoči kajpak vem za odločitev senata, a bi bilo za vse nas neprijetno, če bi vam jo izdal. Tega si pa res ne moremo privoščiti, da stranka za naš sklep izve iz časopisja. Da pa tudi ta človek ne bi bil predolgo v negotovosti, smo odločitev že zapakirali v sodno pošto in bomo z njo v Strugo (vasica pri Varaždinu, op. p.), kjer živi, poslali sodnega kurirja,« nam pove Pavlic.
Dan za dnem, 12 let
Dovečer je živel v Ljubljani, ko je svojo pastorko prvič zlorabil, ji je bilo šele 12 let. Na prste so mu stopili šele potem, ko je to počel kar 12 let. Dan za dnem, noč za nočjo je sprevrženec prihajal v njeno sobo, ji vzel mladost, otroško srečo in brezskrbnost, si jo naredil za spolno sužnjo ter jo zaznamoval za vse življenje.
Ko je bila v drugem letniku srednje šole, ji je naredil otroka, po splavu se ji rana še ni niti zacelila, ko je spet rinil vanjo. Silil jo je celo, naj ima pred njim spolne odnose s psom. Rešila jo je žival, ki je cvileče pobegnila iz sobe. Stara je bila 24 let, ko se je končno opogumila ter se uničena zatekla v varno hišo.
Izprijencu je leta 2004 sodil senat ljubljanskega okrožnega sodišča, predsedovala mu je sodnica Marjana Lap. Žalostno dekle je pred njo pripovedovalo, da jo je očim sprva prepričal, da je to, kar počne z njo, nekaj povsem običajnega in normalnega, da se dogaja povsod. Ko se je zavedla, da ni tako, je bilo že prepozno. Telesno je bil nasilen do nje, bala se je njegove psihološke dominantnosti. V družino je prišel, ko ji je bilo nekaj mesecev, imela ga je rada kot očeta, saj je zelo lepo skrbel zanjo in za njeni polsestrici, njegovi pravi hčeri.
Šele ko ji je bilo 10 let, je izvedela, da ni njen pravi očka. Približno dve leti pozneje se ji je nekega dne zdel žalosten, privila se je k njemu, potem pa njegovo vprašanje, ki je pomenilo začetek ... »Mi boš dala?«
Ni vedela, kaj to pomeni, pa je že začel riniti v njo, upirala se mu je s praskanjem in jokom, toda njen odpor je strl in z njo občeval. Od tistega dne ji je naložil skrb za gospodinjstvo, že kot otrok je pospravljala, likala, prala in skrbela za polsestrici, poleg tega pa jo je postavil tudi v vlogo svoje partnerice. Deklica v materi ni imela opore, ta je pila, jo zmerjala in ji govorila, da je za vse kriva sama.
Obsojen je bil na 14 let zapora in na tedanjih devet milijonov tolarjev odškodnine žrtvi, a sta nato, kdo ve, zakaj, v okrožno sodbo posegli sprva višje, nato pa še vrhovno sodišče. Prvo mu je kazen leta 2005 znižalo na 12, drugo pa leta 2006 na 11 let zapora.
Odločitev včeraj, znano danes
Ko so ga tega leta poklicali na prestajanje kazni, so ga na Dobu zaman pričakovali. Pobegnil je. Z ženo se je preselil na Hrvaško. Začeli so mleti sodni mlini. Začeli, a šele po več kot dolgih šestih letih. Za Dovečerjem sta bila namreč mednarodna tiralica in evropski priporni nalog razpisana že leta 2006, šele februarja letos so se na hrvaškem pravosodnem ministrstvu začudili pismu slovenskih kolegov, s katerim jih pozivajo, naj njihovo pravosodje prizna slovensko kazen in Dovečerja strpa za hrvaške zapahe. Zaprositi za njegovo izročitev Sloveniji bi bilo kajpak brez pomena, saj nam Hrvati Hrvata, ki ima sicer tudi slovensko državljanstvo, zagotovo ne bi izročili.
Aprila so zadevo v nadaljnje reševanje raje poslali krajevno pristojnemu županijskem sodišču v Varaždinu, kjer pa se je zadeva vlekla vse do včeraj, ko so le sprejeli odločitev. Sodnik Pavlic se brani, da so hiteli, kar se le da. »Kot je običajno, smo iz Slovenije prejeli ogromen kup dokumentacije v slovenskem jeziku. Odredil sem prevod v hrvaščino, 7. novembra smo ga dobili in tako zdaj odločili o slovenski zahtevi.«
O tem, kakšna je bila odločitev, bomo predvidoma izvedeli danes, če je sodnemu kurirju kajpak uspelo vročiti pošiljko. Toda to, kar piše v njej, še zdaleč ni zapečatena usoda za Toma Dovečerja: »Govorimo o nepravnomočnem sklepu, če prejemnik z njim ne bo zadovoljen, se lahko pritoži na vrhovno sodišče,« pravi sodnik Pavlic, ki morda prav s tem stavkom med vrsticami že izdaja, kaj je že ali bo izvedel moški, ki je uničil življenje svoji pastorki.
Žena: »Ni posiljevalec!«
Vasico Struga so obiskali kolegi iz Jutarnjega lista in spletnega portala evarazdin.hr. Njihova prva ugotovitev je bila, da se krajanom niti ne sanja, kakšna zver v človeški podobi živi med njimi. Kot pravijo, se že ves čas od vrnitve v Strugo skorajda ne premakne iz hiše, ne druži se z nikomer.
»Poznamo ga, toda o njem res ne vemo veliko. Vsak začetek meseca iz Slovenije prideta hčeri, da jima prineseta pokojnino,« je dejal eden, drugi pa dodal, da »se zadnje čase sicer govori, da je bil v Ljubljani obsojen, a ne vemo, zakaj«.
Potrkali so tudi na vrata zakoncev Dovečer. Odprla jim je Tomova žena Milena. Z njim jim ni dovolila govoriti, ker da je bolan in že nekaj tednov ni zapustil doma. »Srčni bolnik je, diabetik, ne premakne se iz postelje. Nočem, da ga še enkrat zadene kap,« je bila skopa. Nadaljevala je, da sta selitev v Strugo načrtovala že prej in da ta nima nobene zveze s sodbo v Sloveniji – to sicer priznava. Toda po njenem je krivična, pove mati zlorabljane hčere in se postavi v bran možu. »Ni kriv, vse to so laži! Ni je posiljeval, poročanje medijev o tem so traparije in neumnosti. A nimate nič pametnejšega za pisati?«