Blokovci se vračajo v razdejane domove

LJUBLJANA – »Bila sem ravno v službi, ta mala pa v vrtcu!« je jutro po siloviti eksploziji pripovedovala Dragica, stanovalka tistega stanovanjskega bloka v Štepanjskem naselju, kjer je predvčerajšnjim le kakšno minuto pred četrto popoldne tako odjeknilo, da so eksplozijo čutili še dober kilometer naokrog. »Prijazno so mi celo ponudili, da grem lahko prej domov,« se je spominjala Dragica in se hkrati čudila svoji usodi. »'Ne!' sem jim odvrnila, 'kar do štirih bom delala!'« Veste, če bi prišla prej, bi jo presenetilo nekaj, česar si nihče ne bi želel: pravi teroristični napad, detonator, prelet bojnega letala, ki bi odvrglo bombo – naravnost pred vhodna vrata tega večstanovanjskega objekta v Ulici Vide Janežičeve 11. Duuuuuuum! – tako je usekalo, da so čvrsta vhodna vrata odletela kar 20 metrov stran! Si sploh lahko predstavljate takšno eksplozijo!?

Res jeklenka?

»Mi lahko poveste, kaj je bil sploh vzrok?« nas je tedaj povprašala. Lahko smo ji izdali le to, kar smo slišali od preostalih 38 stanovalcev, ki so morali tisto noč zaradi nevarnih plinov preživeti nekje drugje, seveda ne doma, saj jim pristojni tega niso dovolili, to dopoldne pa so se še vedno v šoku zbirali na trati pred svojim blokom. Tistim dvanajstim, ki niso imeli kam, je civilna zaščita uredila prenočišče v bližnjem hotelu. »Pravijo, da je eksplodiral plin, ki naj bi ušel iz neke jeklenke!« so s trohico dvoma hiteli dopovedovati. Dragica pa se je le čudila. Kot večina drugih. »Ste imeli morda vi jeklenko?« smo vpraševali drugega za drugim. »Kaj pa vi?« Prav vsi so kategorično zanikali: »Ne, mi je nimamo! Ne, ne, nikakor ne!« Če se bo vseeno izkazalo, da je bilo res tako, potem je kot na dlani, da je plin, ki je iz jeklenke ušel v prostor, skupaj z zrakom tvoril eksplozivno mešanico in že ob najmanjši iskri ekspresno zgorel, eksplodiral. Zanimivo, da pri tovrstnih eksplozijah jeklenka ostane nepoškodovana, zato so se že kaj kmalu porodili dvomi. »Saj forenziki sploh še niso našli nobene jeklenke, pa preiskujejo klet, kjer naj bi eksplodirala, že celo dopoldne!« Od gasilcev PGD Štepanjsko naselje, ki so se izkazali z izjemno požrtvovalnostjo – Dejan, Klara in Mišo so prebedeli celotno noč, oskrbovali nesrečneže z napitki in dobro voljo – smo izvedeli, da so se v boj z eksplozijo podali tudi stanovalci, pograbili vse možne gasilne aparate in hiteli pomagat. Solidarnost je bila na najvišji možni ravni.

Usekalo v kleti

Hišnik Nenad Sladić česa takšnega še ni doživel. »Takoj sem šel iz bloka in zagledal ogenj, ki je cvrl plastična okna in rolete!« Povedal je, da so se tla dobesedno zatresla, »smrdelo je, vse je bilo v črnem, veste, gume so se žgale v kleti.« Klet je bila žarišče, to je jasno, klet je povsem uničena, tudi to je jasno. To smo izvedeli od upravnika Naceta Kirna, ki je imel edini pravico, da se je vsaj za silo razgledal po opustošenju. »Višja stanovanja so ostala praktično cela. Nižje ko gremo, slabše je. Bil sem v pritličnem stanovanju in videl uničena vrata ter rulete, uničena okna, videl sem uničeno skupno okno na hodnikih, to je povsem uničeno,« je pripovedoval. V tistem smo se zazrli v goro steklovine, po kateri so nervozno stopali kriminalisti, Kirn pa je našteval naprej: »Domofon je uničen, elektriko je stopilo, uničilo je cevi centralne napeljave, uničilo vodovod ...« Glavni kriminalist je še pred poldnevom glasno pozval: »Tisti, ki morate v svoja stanovanja po najnujnejše, po dokumente in podobno, vas pozivam, da vstopite! Toda: eden po eden, najprej ženske in otroci, potem preostali!« Kot prva je imela to čast ravno Dragica.

Čaka jih groza

Videlo se je, na dotlej prestrašenih obrazih se je končno pojavilo olajšanje. Šok, ki je še kar trajal, je za hip splahnel. Kot denimo na Amirjevem obrazu, ki je bil med eksplozijo zdoma, a z mislimi pri svoji ženi in 14-letnima Adnanu in Mirnesu, ki so bili tarča te skrivnostne eksplozije. To noč so potem prespali v hotelu. Ali pa Zlatko, ki je bil priča temu potresu, kot je poimenoval tisto stotinko, ko bi bilo lahko še veliko huje, Zlatko se je še živo spominjal udara, ki se je širil od spodaj navzgor. »Pritisk je bil takšen, da je vse popokalo ...« Čeprav je gasilski dom le nekaj metrov stran, so morali na intervencijo vseeno počakati približno 20 minut. Predsednik PGD Franjo Filipović je prejel alarm točno ob štirih, takrat ko se začne njihovo dežurstvo. Iz Bizovika skozi vso tisto gnečo ni mogel priti hitreje. Že prej so prispeli poklicni gasilci in stanovalcem zaukazali, naj ostanejo na balkonih, naj imajo na nosu mokre brisače, zaradi nevarnih plinov, gostega dima. »Ljudje so bili panični, objokani, preznojeni,« je razodeval Zlatko in še enkrat zavzdihnil: »V kleti je počilo!«

»Tik pod mano!« je vzkliknila Mirsada Ređepović, ki tu stanuje že od samega začetka, polnih 40 let. Tedaj je upravnik Nace vse skupaj zbobnal in vsem zbranim sporočil: »Če bo vse po sreči, boste že danes zvečer v svojih domovih, če že ne danes, pa zagotovo jutri!« V domovih brez vode, elektrike, ogrevanja, vhodnih vrat, domofona in kabelske? Z od pene razmočenimi tlemi, uničenimi okni in popokanimi stenami?