NOVA GORICA – 22 let zapora za 30-letnega bosanskega državljana Zlatana Blagojevića in oprostilna sodba za soobtoženo leto mlajšo partnerico Ljiljano Đalić. Tako se je včeraj popoldne po debelih osmih mesecih sojenja odločil petčlanski senat novogoriškega okrožnega sodišča. Sodili so jima za umor 63-letnega Roberta Menicalija, tržaškega finančnega svetovalca, na posebno grozovit način in v sostorilstvu 19. junija 2010, njegovo truplo so tri tedne po skrivnostnem izginotju našli na Cerju nad Mirnom.
Začelo se je mednarodno iskanje osumljenih morilcev, saj so ju nadzorne kamere na bencinskem servisu na Fernetičih posnele skupaj z žrtvijo na dan izginotja finančnega svetovalca, domov v Bosno pa sta se odpeljala z njegovim osebnim avtomobilom. V Doboju je zatem na avtoodpadu prodal avtomobil, pri trgovcu z mobilnimi aparati pa še mobitel žrtve. Pri domačih je bil bosanski par le nekaj dni, zatem sta odpotovala v Črno goro, kjer so ju aretirali na podlagi mednarodne tiralice slovenskega Interpola, nekaj mesecev zatem pa izročili slovenskemu pravosodju.
Sklepne besede imela tudi oba obtožena
Pri izreku kazni za obtoženega Blagojevića je senat povsem sledil predlogu okrožne državne tožilke Branke Stanič, ki je v sklepnih besedah predlagala 22 let zapora. Enako kazen je zahtevala še za soobtoženo Đalićevo, po mnenju senata pa dokazni postopek proti obtoženki ni ponudil dovolj tehtnih dokazov za izrek obsodilne sodbe. Potem ko so na sojenju obtoženima za umor pred tednom dni podali sklepne besede okrožna državna tožilka, pooblaščenka oškodovancev žrtve in oba zagovornika obtoženih, sta včeraj sklepne besede imela tudi oba obtožena.
Blagojević je dejal, da je za njim 19 mesecev pekla. »Biti 19 mesecev v zaporu brez razloga je zelo hudo. Z Ljiljano nimava nič z umorom Roberta Menicalija. Glede na dogovore z njim bi nama bil potreben živ. Resnico sem povedal že 11. junija lani. Z Menicalijem smo se dogovarjali, da bi v Bosni prodali njegovega mercedesa, ker mu ga v Italiji več kot leto ni uspelo prodati. Po prevzemu mercedesa 19. junija 2010 sva se z Ljiljano odpravila v Bosno z namenom, da se poročiva, po poroki sva se nameravala vrniti v Italijo, ker nama je Menicali obljubljal, da nama bo zagotovil posojilo. S statusom poročenega para bi lažje dobila zaposlitev in stalno bivališče. To je edina resnica, druge ni, ker dveh resnic ne more biti. Po najdbi trupla je Interpol iz Ljubljane 10. julija 2010 razpisal iskanje za naju, v Črni gori so naju prijeli naslednji dan in nama odvzeli prostost. Sprašujem se, zakaj z najino aretacijo postopek o pojasnjevanju Menicalijevega umora ni šel še v kako drugo smer. Tak pristop za pojasnitev tako težkega dejanja, kot je umor. Ponavljam, s smrtjo Menicalija z Ljiljano nimava nič,« je dejal obtoženi Blagojević.
»Če bi ga midva ubila sredi belega dne, kot nama očita obtožnica, bi morala biti krvava od pet do glave. Kri se ne spere tako zlahka. Mene so temeljito pregledali na slovenski in hrvaški meji in niso odkrili nič sumljivega. V življenju nisem ubila niti žuželke, kako bi lahko za dva tisoč evrov ubila človeka. Dokazi, da je imela žrtev na vesti za več deset milijard lir bančnih goljufij, nakazujejo, da so imeli drugi veliko večji motiv za njegovo smrt. Za dve, tri moje plače pri mojih letih ne bi nikoli tvegala 30 let zapora. 19 mesecev sem v priporu, če bi zares storila to dejanje, bi se v tem času proti meni našlo milijon dokazov. Moja edina napaka je, da sem se usedla v Menicalijevega mercedesa in odpeljala domov v Bosno. Je to kaznivo dejanje? Bila sem proti dogovoru med Menicalijem in Zlatanom o prodaji avtomobila v Bosni. Zlatan je vztrajal. Če na tem sodišču ne bo pravice, bom vztrajala do konca naprej. Ne pristajam, da bi bila v zaporu za zločin, ki ga je storil nekdo drug,« je sklenila obtožena Đalićeva.
