Bitka za sekunde: strela mu je uničila aparat za dihanje

STOPNO PRI ŠKOCJANU – Resda so vremenoslovci za nedeljo popoldne napovedali občutno poslabšanje vremena, a nad vasico Stopno v občini Škocjan na Dolenjskem se je zgrnila huda ura, kot je domačini ne pomnijo. »Nebo je nenadoma potemnelo, nad nas je prišel oblak, potem pa je tako usekalo, kot bi nekdo z rafali iz mitraljeza poskušal zadeti letalo, ki bi letelo mimo. Tako je počilo, da je celo naš hišni telefon zazvonil,« se trenutkov nekaj minut čez pol četrto popoldne spominja Bojan Žabkar.

Ko je zaslišal sirene gasilcev in videl še policiste, je takoj vedel, da nekje gori. Pozivnik ga ni klical k dolžnosti, a kot zaveden gasilec je brez pomislekov priskočil na pomoč sosedu in prijatelju Igorju Hočevarju. Njegova hiša je bila očitno tarča strele, ki je najprej zanetila streho, ognjeni zublji pa so že bruhali iz podstrešnega okna. In seveda neusmiljeno požirali leseno ostrešje hiše in podstrešje ter vse, kar je bilo tam; oblačila, obutev, igrače in druge stvari, ki so jih imeli Hočevarjevi spravljene na podstrešju, saj je prostora v hiši, kjer živi šest ljudi, bolj malo.

Doma le starši

Hočevarjeva domačija je kakšnih 800 metrov od vasi, ki šteje vsega nekaj hiš, znana pa je po cerkvi Rožnovenske Matere božje. Ko je pri njih zagorelo, so bili doma le starši, sin in dve hčerki ter nečak so se namreč po kosilu odpravili na Grič pri Klevevžu k sestrični, saj je njena hčerka Tiara praznovala drugi rojstni dan. »Resda se je vreme kisalo, a domov smo se tako ali tako nameravali vrniti okoli štirih popoldne, saj je bilo treba nakrmiti živali. Imamo namreč devet glav živine in dva prašiča,« pripoveduje Igor. A pol ure pred odhodom domov je že klical oče, da pri njih gori. Seveda je takoj zmanjkalo elektrike, na postelji pa imajo 65-letnega očeta, ki je zaradi astme oziroma kronične obstruktivne pljučne bolezni 24 ur na dan odvisen od aparata za doziranje kisika.

»Triintrideset let sem delal v Krki s kemikalijami in strupi pa tudi kadil sem,« prizna oče Drago, ko ga obiščemo v njegovi spalnici, kjer zadnje leto preživi večino svojega časa. Zadovoljen je, da se je vse izteklo, kot se je: »Me je pa že krepko v prsih stiskalo in me začelo dušiti. Še sreča, da so hitro prišli reševalci iz novomeškega zdravstvenega doma in gasilci. Ti so moj aparat priključili na agregat. Kisik je namreč življenje,« še doda. In njegov sin Igor pove, da mu je raven kisika v krvi že nevarno padla in skoraj dosegla kritično mejo, tako da so pri reševanju štele minute.

Ko si Igor ogleduje posledice požara in s polivinilom prekrito streho, razmišlja, zakaj je udarilo prav v njihov dom. Resda je hiša na samem, a vseeno ne tako izpostavljena, imajo pa tu težave s televizijskim signalom. »Na strehi imamo tri antene in še ojačevalec je potreben, da dobimo teh nekaj slovenskih programov in nekaj hrvaških, pa še to pogosto ostanemo brez signala, prav tako je z mobitelom in internetom. Morda so prav antene na strehi pritegnile strelo. So namreč najvišja točka na slemenu strehe,« razmišlja Igor, nadvse hvaležen tako gasilcem z Bučke in iz Škocjana kot sosedom in seveda reševalcem, ki so oskrbeli očeta. Kar ne upa si pomisliti, kaj bi bilo, če bi prišli le nekoliko pozneje. Ne le da bi lahko zgorela hiša, tudi za očeta bi bil lahko požar usoden.

Pred leti zagorel kozolec

A to ni bil prvi požar pri njih. Že leta 2009 je strela udarila v njihov kozolec, tudi takrat so bili gasilci zelo hitri, tako da je zgorel le del kozolca, pred rdečim petelinom pa so še pravočasno rešili tam shranjene delovne stroje.

Hočevarjevim so na pomoč priskočili tudi sosedje. Pravzaprav je vsem močan nedeljski pok pognal veliko strahu v kosti. Ne le zato, ker je strela udarila nenadoma brez opozorila, ampak je očitno ošvrknila kar nekaj hiš na Stopnem. »Počilo je, kot bi nekdo vrgel bombo. V naši hiši je gorela vtičnica telefona. Sami smo jo pogasili, je pa dozo povsem razbilo, in če ne bi bili doma, bi se gotovo tudi pri nas razvil požar. Prav tako je razbilo telefon, zagorel pa je tudi telefonski drog pri hiši,« pove Franc Kocjan, ki živi nekaj sto metrov stran od Hočevarjevih. Tudi on ima slabe izkušnje s strelo. Pred tremi leti, bilo je sredi noči, je prav tako močno počilo. »Skoraj smo s postelje popadali, tako je zaropotalo. Živina se je začela oglašati, in ko sem šel pogledat v hlev, sem videl, da je strela ubila bika. Pregorelo je tudi več aparatov; zamrzovalna skrinja, televizija, hladilnik.«

Resda je nedeljska huda ura med ljudi vnesla precej strahu, a so odločeni, da morajo čim prej pomagati Hočevarjevim. Streho, ki so jo obnovili pred dobrim desetletjem, imajo namreč povsem uničeno, prav tako ostrešje, oster vonj po dimu se je že zažrl tudi v stene stanovanja. Pa še zima je tu.