Bernardinega morilca razglasili za mrtvega

ILIRSKA BISTRICA – Zapuščinska razprava za predlani umrlima zakoncema Marijo in Viktorjem Poklarjem iz Podgraj je bila na začetku letošnjega leta, pred kakim mesecem pa so jo na ilirskobistriškem okrajnem sodišču opravili tudi za njunim sinom Antonom, ki naj bi umrl 12. julija 2006. Zakaj naj bi? Ker v resnici nihče ne ve, kakšna je (bila) njegova usoda, vendar so prav na tem sodišču konec lanskega leta objavili sklep, da se ta datum določi kot dan njegove smrti. Dvanajstega julija 2006 je minilo natanko pet let in en dan, odkar je po zločinu, ki ga je zagrešil, izpuhtel v neznano.

Šestletna hči videla umor

Med domačini se o tistem žalostnem dogodku že zdavnaj ne govori več, izvemo v vasici, domačija Poklarjevih pa je zapuščena, nam zaupa vaščanka. Bilo je pred skoraj natanko 15 leti, v sredo zvečer, 11. julija 2001, se je v Podgrajah zgodil umor. Prvi partner jo je spravil ob živce, drugi pa v grob, so kronisti povzemali pričanja ljudi o usodi nesrečne 33-letne Bernarde Kunej. Njen klic na pomoč, po mobitelu naj bi poklicala svojo mater, da ji Anton grozi s pištolo, je bil žal prepozen. V spalnici ji je s štirimi streli vzel življenje, tragedija pa se je zgodila pred očmi njene komaj šestletne hčerke.

V skrivnost je ostalo ovito, kaj je Antona vodilo v smrtni greh. Bernarda se je namreč na začetku prejšnjega leta razšla z dotedanjim možem, s katerim ni več zdržala, že po nekaj mesecih pa se je začela družiti s sosedom Poklarjem. Kako tesna je bila njuna zveza, ni vedel nihče, saj je nista obešala na veliki zvon. Pa vendar so za to zvezo domačini vedeli, a naj ne bi nikoli opazili, da se prepirata, in niti Poklarja ni sprva nihče opisoval kot kakega agresivneža. Šele pozneje je bilo slišati kako govorico, da je komu že prej zagrozil, doma pa je imel kot posestnik orožnega lista pravi arzenal prijavljenega in neprijavljenega orožja.

Po dveh hudih prometnih nesrečah, ki ju je doživel, so ga invalidsko upokojili, Bernarda pa je štirikrat na teden odhajala na delo v Trst, kjer je negovala starejšo žensko.

Policija je dan po zločinu sporočila: »Ob 21.20 je 49-letni A. P. prišel do zaklenjene hiše 33-letne B. K. Najprej je razbil steklo na zaklenjenih vhodnih vratih in jih odprl, nato je stopil do spalnice, v kateri je bila žrtev. Iz neposredne bližine jo je večkrat ustrelil, verjetno s pištolo ali drugim kratkocevnim orožjem, in odšel iz hiše. Do prihoda zdravnika na kraj dogodka je B. K. umrla.«

Je res slišal strel?

Sledil je še en policijski poziv javnosti: »Včeraj se je v Podgrajah zgodil umor občanke. Policija zaradi suma storitve umora išče 49-letnega Antona Poklarja, Za prijetje osumljenega, ki je pobegnil z avtomobilom, je bilo organizirano iskanje, približno dve uri po dogodku je bil njegov avto najden v neposredni bližini meje s Hrvaško, približno deset kilometrov od kraja umora. Poklar je visok 170 do 175 centimetrov, ima kratke rjave lase, ob odhodu je bil oblečen v kratke hlače vojaško sivo zelene barve, majico z dolgimi rokavi prav tako vojaško zelene barve in obut v natikače. Po podatkih policije je iskani oborožen. Vse občane, ki bi kar koli vedeli o njem, policija prosi, naj to sporočijo na 113...«

Tistega julija 2001 ga je kar dolgo iskalo na desetine slovenskih in hrvaških policistov, v akcijo so bili vključeni tudi službeni psi. Na razgibanem in v nekaterih predelih skoraj nedostopnem gozdnatem terenu, ki mu pravijo Dleto, je bilo, kot bi iskali iglo v senu. »Seveda ne bomo prenehali iskati, dokler ga ne najdemo, živega ali mrtvega. Obstaja možnost, da si je sodil sam, prav tako, da je še vedno živ. V tem primeru gre za nevarnega oboroženega človeka,« je govoril tedanji načelnik urada postojnske uniformirane policije Bojan Križman. Toda Poklar je izginil, kot bi se v zemljo ugreznil, nato je bil kar dolgo oseba, iskana z mednarodno tiralico, lani pa je torej padla odločitev pristojnih organov, da ga razglasijo za mrtvega.

Novinarsko poročanje o tem primeru se je končalo z izjavo človeka, ki je živel v bližini kraja najdbe Poklarjevega punta, prepričan je bil, da je v noči na 12. julij 2001 slišal strel.