Bela alfa, iz katere so odvrgli umirajočo Zorico, kupljena prek Avto.net

LJUBLJANA – Brutalni umor 31-letne Zorice Škrbić – v četrtek sta jo neznanca ugrabila na Ziherlovi v ljubljanskem Trnovem, v petek zjutraj pa je grozovito pretepena umrla v Podpeči – je za preiskovalce trd oreh, priznava uradni govorec PU Ljubljana Vinko Stojnšek. »Lahko pa povem, da naši kriminalisti že od četrtkovega večera pri tem primeru delajo stoodstotno po 24 ur na dan.« Toda za storilcema so se preprosto izgubile sledi.

Ne spomni se, komu je prodal avto?

A je preiskava doslej vsaj delno razkrila skrivnost alfe 156, v katero sta ugrabitelja strpala Škrbićevo in avto po tem, ko sta umirajočo žensko odvrgla pod hruško ob Ljubljanici, nedaleč od tega kraja tudi zažgala. V javnosti je namreč zakrožil podatek, da je imelo vozilo nameščene ukradene registrske tablice, a da so možje postave že odkrili lastnika tega avtomobila.

Gre za človeka z območja Kopra, ki jim je povedal, da je svoj avto pred časom prodal na spletnem portalu Avto.net, toda z novim lastnikom še ni naredil prepisa. Prejšnji lastnik (za zdaj) ni v krogu osumljencev za zločin, nas prepričuje eden od preiskovalcev, čeprav je zelo pomenljiv podatek, da ga je menda skorajda popolnoma zapustil spomin in se mu niti ne sanja, kdo je kupil njegovo alfo. Morda pa je amnezijo povzročil strah, potem ko je izvedel, kaj vse se je dogajalo z njegovim nekdanjim avtomobilom in v njem.

Preiskava poteka tudi v smeri, da je pri smrti Škrbićeve morebiti šlo za mafijski umor oziroma za likvidacijo zaradi njenega fanta Dejana Vidmarja, ki mu skupaj s Sašem Nosetom na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča sodijo zaradi opustošenja sefov banke SKB. Morda je o tej zgodbi preprosto vedela preveč in so zato tisti, ki so sodelovali v ropu, pa niso v rokah našega pravosodja, menili, da jo je najbolje pospraviti. Vseh roparjev namreč niso prijeli, na begu je, denimo, Radomir Cvijanović, ki je domnevno onesposobil videonadzor in nadzorne kamere prekril z vrečkami, da so lahko Vidmar ter še dve neznani osebi neposneti praznili sefe. Morda iz istega razloga – strahu pred morebitnim maščevanjem – tudi Vidmar in Nose vztrajno skrivata svoja obraza, ko ju pazniki privedejo v ljubljansko sodno palačo.

Škrbićevo je tožilka Blanka Žgajnar na tem sojenju sicer že omenjala, saj je po njenem verjetno poskušala Vidmarju urediti alibi za čas, ko je v noči na 1. november 2005 skoraj sredi Ljubljane potekal rop stoletja. Prek nje naj bi namreč Vidmar ponujal plačilo v zameno za ponarejene papirje, s katerimi bi dokazoval, da so ga imeli v kritičnem času v rokah bolgarski policisti, ali pa, da je bil na operaciji v Srbiji. Dokument iz te države, ki bi njegove trditve o hospitalizaciji v kritičnem času potrdile ali ovrgle, je sicer že prispel na sodišče, prevedenega ga bodo najverjetneje predstavili že na jutrišnjem nadaljevanju sojenja. Pred časom smo preverjali tudi mi in ugotovili, da zasebne klinike na naslovu, ki ga je omenjal Vidmar oziroma je bil zapisan na precej neznačilnem odpustnem listu, sploh ni, pomenljiv pa je še podatek, da je menda tudi že umrl zdravnik, ki naj bi ga bil operiral.

Osem dni v Montaži Prelić

Vidmar in Nose poskušata od začetka sodnega procesa prepričati sodnico Polono Herman, da sta popolnoma nedolžna. »Jaz tega nisem storil, in tudi če bi imel možnost, da kaj takega naredim, niti v sanjah ne bi. Nikoli nisem bil lopov, nikogar nisem okradel. Moje gledanje na take, ki to počnejo, pa je, da so to primitivci,« je v zagovor povedal Vidmar.

Nose je obtožbe na svoj račun označil za konstrukt. Vztraja, da je bil v usodni noči le ubogi varnostnik PCA, ki je bil skupaj s kolegom Draganom odgovoren za čuvanje sefov, potem pa so prišli roparji, ju zvezali ter opravili svoje poslanstvo. »Ne le da sem nedolžen, sam sem bil žrtev. Ne razumem, kaj sploh počnem na sodišču. Res mi ni jasno,« se je čudil.

Za precej majave so se sicer izkazale njune trditve, da se sploh ne poznata in da že zato nista mogla sodelovati v roparskem podvigu. Nose je, denimo, razlagal, da je kljub slabi plači varnostnika živel na nekoliko večji nogi le zato, ker je postrani zaslužil z ustanavljanjem in s prodajanjem podjetij, iz javno dostopnih podatkov na Supervizorju in Ajpesu pa smo razbrali, da je imelo enak hobi tudi Vidmarjevo dekle, ki je nazadnje delalo v družinski trafiki.

Škrbićeva je tako leta 2000 ustanovila podjetje Sonda in nato leta 2009 še Dopt, odtlej pa tako čez palec še vsaj 50 podjetij, ki so nato menjavala lastnike. Pomenljiv je podatek z Ajpesa, da je med drugimi ustanovila podjetje Montaža Prelić, v katerem je bil Sašo Nose osem dni prokurist, in sicer od 10. do 18. decembra 2008. Lastnik Montaže Prelić, Zijad Prelić, pa je od Škrbićeve kupil še eno njeno podjetje, Libid, d. o. o.

Sklepamo torej lahko, da sta se Škrbićeva in Nose osebno poznala in v tem primeru bi bilo skorajda nemogoče, da bi si bila tudi Nose in Vidmar popolna tujca, kot poskušata prepričevati na sodišču.