LJUBLJANA – Dve leti sta minili, odkar so razvpiti ljubljanski bulmastifi obračunali s svojim lastnikom, dr. Sašem Baričevičem. Kar ni bilo pometeno pod preprogo, je še danes ovito v gost pajčolan skrivnosti, javnost pa o tej zadevi ni bila korektno obveščena, je priznala zdaj že nekdanja tožilka Branka Zobec Hrastar, ki je svojčas prav zaradi afere Baričevič odšla s položaja vodje specializiranih tožilcev.
Sodišča in izvedenci kot polži
Marca bo minilo šest let, odkar so Baričevičevi bulmastifi obračunali tudi s Stanislavom Megličem. A on je imel vsaj to srečo, da je preživel. Aprila pa bo minilo tudi leto dni, odkar je bila v njegovi maratonski pravdi proti Baričevičevim dedičem razpisana zadnja razprava na ljubljanskem okrožnem sodišču.
Ko o sumljivo dolgem premoru pobaramo Megličevega odvetnika Francija Matoza, nam odgovori, da je nemočen: »Saj se nihče ne sme vmešavati v neodvisno sodstvo. Tako ne bom vprašal sodišča, zakaj dela tako počasi. Pa čeprav je prav iz tega primera jasno razvidno, kaj prinese počasno delo sodišč in kako se zaradi tega dogajajo kršitve pravic oškodovancev.«
Iz Megliča pa bruhne jeza: »Okej, saj sem že navajen, da niso ravno hitri. Ko smo bili lanskega aprila nazadnje v sodni dvorani, je bilo rečeno, da bo šlo naprej že maja. Vedel sem, da ne bo, upal sem, da bo vsaj septembra. Pa nič. Zdaj smo februarja, še vedno nič. Tam pa je neka Baričevičeva dediščina, ki vsak dan kopni. Resnično me skrbi, da bo na koncu ostal drobiž ali pa še to ne. Kdo bo odgovarjal, če se to zares zgodi? Se bom moral pravdati z državo, ker mi dediči ne bodo imeli s čim plačati?!«
Prek tiskovne predstavnice sodišča Tanje Glogovčan smo za primer pristojno sodnico Mojco Lobnik pobarali, ali in kdaj namerava nadaljevati pravdo. Ena sama razprava je še potrebna, pa bo lahko odločila, koliko odškodnine si zasluži Meglič. Prazgodovinska je namreč že njena odločitev, da jo bo dobil, le o višini še mora odločiti. »Spis je od 30. novembra 2011 pri sodnem izvedencu, narok za vnaprej še ni razpisan,« je bil skop odgovor s sodišča.
Je spis pri infektologu, ki je aprila lani dobil nalogo, da dopolni mnenje, ali pa je pri pulmologu, ki ga je sodnica postavila na novo zaradi Megličevih domnevno novih težav – astme? »Čakal sem in čakal. Potem pa sem tik pred novim letom le prejel vabilo pulmologinje, naj pridem na komisijo. Takoj po novem letu sem bil pri njej. Ko sem odhajal, mi je povedala, da ima 30 dni časa, da napiše mnenje. Tudi ta rok je medtem že minil.«
Slike z Oražnove
Meglič v pravdi, ki se vleče nedopustno dolgo, terja 112.669 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo, 40.002 evra za premoženjsko in rento 463 evrov na mesec.
Dvakrat je bil že zaslišan, nazadnje prav na zadnji razpisani obravnavi, ki je bila 12. aprila 2011. Takrat je dejal, da se je vsem njegovim tegobam pridružila še astma zaradi gore zaužitih zdravil (zaradi tega postavitev pulmologa, op. p.). »Tudi stanje poškodovane desnice je slabše. Moč v roki popušča, bolečine so vsakodnevne, zaboli, če jo nenadoma premaknem, roka je omrtvičena. Bolečine imam po vsem telesu, kjer so bile ugriznine in odtrganine. Izrazite so predvsem pri spremembi vremena. Težave imam s čeljustjo, pri večjem odpiranju ust ali med hranjenjem me zaboli in nekaj poči. Ni izboljšanja, ni dneva, ki bi ga preživel brez bolečin,« je takrat govoril Meglič. In kako je zdaj? »Enako,« je kratek.
Po mnenju psihiatrov ga daje tudi posttravmatska stresna motnja, ki se kaže v morečih sanjah z agresivno vsebino, tako imenovanim flash-backom. Nenehno se mu torej prikazujejo slike z Oražnove ulice v Ljubljani, po kateri se je 15. marca 2006 nič hudega sluteč vračal iz službe.
Takole je opisoval, kako je bilo videti njegovo srečanje z bulmastifi dr. Zore Roter in njenega partnerja Baričeviča: »Zagledal sem avto z odprtim prtljažnikom in v njem tri pse. Z dvorišča je prišla Roterjeva s psom, držala ga je za ovratnico. Iztrgal se ji je iz rok in stekel proti meni, za njim pa še preostali trije. Začeli so me gristi po nogah, skakali so vame. Prijel sem se za ograjo, da me ne bi spravili na tla. Moči so mi pojemale, oni pa so me vlekli stran. Ena deska se je odtrgala, padel sem na tla, še enkrat vstal, živali so visele z mene. Spet sem se prijel za ograjo, spet se je odtrgala deska. Padel sem po tleh, psi so me vlekli gor in dol. Poskušal sem si zaščititi obraz in vrat, grizli so me po nogah, rokah, pulili so mi lase. Pregristi so mi poskušali lobanjo. Imel sem občutek, da me trgajo na kose. Temnilo se mi je pred očmi. Zeblo me je, okrog je ležal sneg. Pred očmi se mi je v kratkem času odvrtel film mojega življenja, zadnji prizor je bil izpred dveh tednov – obisk ginekologa z ženo, ki je bila v četrtem mesecu nosečnosti.«
Ljudje in psi iz te zgodbe so že mrtvi, Meglič je živ, a drugačen: »Pri sebi opažam umikanje, neko zadrego. Kako se doma ali v javnosti pojaviti brez oblačil? Vse je drugače kot prej. Težko spim, glavoboli, utrujenost, motnje v koncentraciji. V službi težko opravljam delo.«
Zgodba velika, ljudstvu drobtinice
Najpomembnejša vprašanja v aferi Baričevič so ostala brez odgovorov. Ponudili so nam le drobtinice oziroma kazenske pregone proti tistim, ki so Baričeviču kljub trem odločbam Vursovega inšpektorja Uroša Andrenška o humani usmrtitvi njegovih bulmastifov pomagali, da jih je dobil nazaj. Obtožni predlogi so doleteli kinologa Alenko Černe in Rajka Rotnerja ter nekdanjo državno sekretarko na kmetijskem ministrstvu Sonjo Bukovec. Pod drobnogledom se je nazadnje znašla tožilka Dragica Kotnik; preiskujejo, ali je ona v javnost spravila dokument, ki bojda govori o tem, ali je bil v času zadnjega napada bulmastifov v garaži z Baričevičem še kdo. Nepravnomočni sodni epilog je tako s pogojno kaznijo dočakal le primer policijskega komandirja z Viča Franca Marolta, ki je brskal po policijskih mobilnikih in v njih iskal fotografijo z Oražnove. Na njej je videti razmesarjenega Baričeviča, ob njem pa umetni penis s pasom za pripenjanje okrog bokov.