LJUBLJANA – Na stolu, ki kar malce spominja na kraljevski prestol, je v največji sodni dvorani na Slovenskem, številki 47 ljubljanske sodne palače, od maja 2011 pa do 20. novembra 2012 sedel kazenski okrožni sodnik Gorazd Fabjančič in se na več kot 80 obravnavah prebijal skozi daleč največji sodni proces, ki smo jih v zadnjih desetletjih doživeli pri nas. Balkanski bojevnik. Včeraj ga je zamenjal višji sodnik Milan Štrukelj.
Spis kot gora
Ob njem sta bili Silvana Vrebac Arifin kot poročevalka in Alijana Ravnik kot članica senata na seji višjega sodišča. Odvetnikov je prišlo 17, tako tisti, katerih kliente je Fabjančič na okrožnem procesu oprostil, kot tisti, katerih je spoznal za krive. Okrepljena je bila tudi tožilska zasedba, v sivih kutah so se namestili prek predstavnikov obrambe. Poleg Mojce Gruden in vodje specializiranega državnega tožilstva Harija Furlana sta bili tudi specializirani tožilki, ki sta pogoreli na Fabjančičevem procesu, Blanka Žgajnar in Mateja Gončin.
Medtem ko so novembra odvetniki oproščenih navdušeno proslavljali: »To je zmaga pravne države in dveh milijonov Slovencev!« sta prav oni Fabjančičevo sodbo v imenu ljudstva označili kot eno najbolj škandaloznih v zgodovini našega sodstva.
Ob toliko ljudeh v dvorani številka 47 – in prav vsak je pričakoval, da bo dobil besedo – je moral biti višji sodnik Štrukelj kajpak odločen. Po vrsti jih je opozarjal, da odločitev sodišča ne bo temeljila na tistem, kar bodo povedali na seji, če je kdo od njih morebiti pričakoval, da bo ta seja trajala dneve in dneve, pa se je tudi motil. »Spis ima 17.000 listovnih številk, torej gre res za zelo obsežno zadevo. Sporočam vam, da smo se člani senata s primerom že podrobno seznanili, najbolj kajpak poročevalka, zato bo le povzela najbolj bistvene elemente.«
Čeprav jim zakonodaja tudi to dovoljuje, so se Štrukelj in kolegici že odločili, da ne bodo takoj po opravljeni seji razglasili višje sodbe. »Ravno zaradi obsežnosti zadeve je ne moremo. Svojo odločitev vam bomo poslali po pošti.« Čez nekaj tednov, morda celo mesecev.
Izločal dokaze in osvobajal
Fabjančič je obsodil le peščico. Ubežnik Anes Selman se po naših informacijah v Sloveniji prisojenim 10 letom zapora smeji v Bosni. A se je tudi njegov odvetnik pritožil, pričakuje namreč, da ga višji sodniki oprostijo ali pa vsaj mileje kaznujejo. Na milost višjih sodnikov računajo tudi preostali obsojenci: Marko Bublič (osem let zapora), Dejan Zupan (sedem) in Sandra Udrih (štiri).
Imeli so pač smolo, da je okrožni senat kot verodostojne upošteval dokaze, ki so jih zbrali italijanski organi, in prav oni so nastopali v tem delu bojevnikov. Tudi dokazi iz Urugvaja, kjer so na jahti Maui zasegli več kot dve toni kokaina, so bili sicer zakoniti, a očitno niso (dovolj) vpletali slovenskih obtožencev. Je pa za nezakonite Fabjančič razglasil dokaze, ki so jih zbrali srbski in slovenski organi. Srbske zato, ker jih je zbirala tamkajšnja obveščevalna služba BIA, tak organ pa pri nas teh pristojnosti ne bi smel imeti, slovenske pa med drugim tudi zato, ker je policija bojda nezakonito prisluškovala telefonskim kramljanjem Dragana Tošića.
On, za katerega se je govorilo, da je bojevnik vseh bojevnikov in kralj tihotapcev kokaina, je zato z oprostilko v žepu odkorakal iz Fabjančičeve dvorane, družbo so mu osvobojeno nasmejani delali Dragan Beljkaš, Jakob Remškar, Peter Khermayer, Mirzet Lucević, Zdenka Kondić, Boštjan Kopčič, Robert Šabić, Ðemajli Mandjuka, Miralem Lucević, Valter Abramović, Tadej Poljak in Suzana Remškar.
Milosti in razumevanja pa pri Štruklju, Vrebac Arifinovi in Ravnikovi niso iskali le oni, ampak tudi tožilci. Tisti, ki so bili v zvodenelem procesu obsojeni, so bili po njihovem namreč premalo strogo, tisti, ki so bili oproščeni, pa to ne bi smeli biti. Zato bi bilo najbolje, da višji sodniki vse skupaj kar razveljavijo in vrnejo v ponovni sodni maraton okrožnemu sodišču. A okrožni senat naj bo popolnoma spremenjen, saj tožilci nočejo niti slišati več za Gorazda Fabjančiča.
Oproščen
priznal krivdo
Ta je sicer imel z dvema članoma omenjenega višjega senata že precej neugodno izkušnjo. Zgodba ni enaka, toda v zadevi Hot je lani senat, v katerem sta bila Vrebac Arifinova in Štrukelj, družbo pa jima je delala Marjeta Švab Širok, prav zaradi izločanja dokazov oziroma sadežev zastrupljenega drevesa pošteno razcefral Fabjančiča.
Velija Hot je bil kot domnevni član bande preprodajalcev mamil več let na begu in nedosegljiv za slovensko roko pravice. Ko so ga leta 2010 le aretirali, so drugi člani že odsedeli kazni po obtožbi, da so med 29. marcem in 2. aprilom 1999 na različnih krajih prodali skupaj kilogram heroina. Čeprav sta Hota razkrinkala tako tajni policijski sodelavec kot eden od sogrešnikov, ga je Fabjančič oprostil, saj je iz spisa izločil kronske dokaze, ki pa so bili po njegovem mnenju nezakonito pridobljeni v tujini.
Višji sodniki so zabentili nad to izločitvijo dokazov »zaradi epizodnega in kratkega delovanja tajnega policijskega sodelavca na ozemlju Republike Hrvaške, torej tuje države«, prav tako pa tudi zaradi nekajurne operacije v bosanskem Bihaću. Absurdno se jim je zdelo, da je razvrednotil celotno obdobje zakonitih preiskav najhujših oblik kriminala, s kakršnimi država izpolnjuje svojo dolžnost varovanja pravic in svoboščin državljanov s svojo borbo proti organiziranemu kriminalu, zgolj zato, ker se je subjekt preiskave nenadoma odločil, da želi plačilo za svojo kriminalno dejavnost prevzeti v drugi državi.
Sodbo so razveljavili, primer predodelili drugemu okrožnemu sodniku ter mu ukazali, naj v spis vrne izločene dokaze in jih upošteva.
In veste, kaj se je zgodilo? Hotu so sodili še enkrat. Pravzaprav mu niso. Krivdo je kar takoj priznal ter jo odnesel z letom in enim mesecem zapora.