LJUBLJANA – Bilo je 25. maja 2010, ko se je tresla gora in je bilo tudi naše poročanje nadvse dramatično: Po državi je danes potekal slovenski del akcije borcev proti mamilom, imenovane Balkanski bojevnik. Pod vodstvom ljubljanskih policijskih šefov so med racijami aretirali domnevne slovenske sodelavcev razvpitega črnogorskega kokainskega kralja Darka Šarića, med njimi tudi njegovega najtesnejšega sodelavca, 39-letnega Ljubljančana Dragana Tošića.
Tožilstvo
zahtevalo 176 let ...
Bilo je 20. novembra 2012, torej na včerajšnji dan, ko je bilo že zdavnaj jasno, da je od gore ostal le griček, in ko je za Tošića ter njegovo druščino napočil sodni dan pred velikim senatom ljubljanskega okrožnega sodišča v Ljubljani. Sodbo je izrekel sodnik Gorazd Fabjančič, ki ga je ravno Balkanski bojevnik naredil za razvpitega. Tik pred zaključkom sojenja je namreč prepiknil dva ogromna mehurja, ko je iz spisa kot nedovoljene izločil dokaze iz Srbije in Slovenije, večino obtožencev izpustil iz pripora ter zadevo do konca speljal z dovoljenima mehurčkoma, za peščico obtožencev obremenjujočih dokazov iz Italije in Urugvaja, kjer so na jahti Maui zasegli več kot dve toni kokaina.
Čeprav je bilo jasno, da so tožilske želje po vrtoglavih zapornih kaznih za bojevnike le še pobožne želje, se besna tožilka Blanka Žgajnar v sklepnih besedah ni dala. Izločitev srbskih in slovenskih dokazov je preprosto spregledala. Tošića kot šefa slovenskega dela narkokartela bi na Dob poslala za 19 let in 10 mesecev, 17 let bi mu ta delal družbo Anes Selman. Za Dragana Beljkaša, Jakoba Remškarja, Petra Khermayerja, Mirzeta Lucevića, Marka Bublića in Dejana Zupana je terjala 15 let zapora. Precej manj, pa vseeno veliko, bi bili zaprti Sandra Udrih ter Zdenka Kondić (po osem let), šest let Boštjan Kopčič, pet let in pol Robert Šabić in Ðemajli Mandjuka, pet let Miralem Lucević, Valter Abramović in Tadej Poljak ter dve leti Suzana Remškar.
Odvetniki so se križali, se ji nekateri porogljivo režali, nato pa po vrsti za svoje kliente zahtevali oprostilke. Zadnji so bili na vrsti v četrtek, ko se je nekoč veleproces po več kot 80 opravljenih obravnavah – že samo sojenje, ki se je začelo 10. maja lani, nas bo davkoplačevalce stalo na stotisoče evrov – zaključil in senat se je umaknil na večdnevni posvet.
... dobili pa
29 let zapora
Kaj bo storil Fabjančič, potem ko ga je nekdanji šef protikorupcijske komisije Drago Kos namočil z izjavo, da ga zanima, kaj je dobil v zameno za izločitev slovenskih in srbskih dokazov in ko so se v petek razširile lažne govorice, da so tega sodnika kot osumljenca za prejemanje podkupnine obiskali preiskovalci NPU, je včeraj popoldne brodilo po glavah vseh, ki so se zbrali v največji, a na sodni dan veliko pretesni dvorani številka 47 v ljubljanski sodni palači. Si bo res upal oprostiti Tošića in tovarišijo?
»Seveda si bo, saj mu drugega ne bo niti preostalo,« so se pred sodbo režali nekateri odvetniki. In tako se je zgodilo. »Krivi so,« je začel predsednik senata, a le tako imenovani slovensko-italijanski bojevniki, saj je senat v dokaze italijanskih organov verjel. Anesu Selmanu je prisodil 10 let zapora, Marku Bubliću osem, Dejanu Zupanu sedem, Sandri Udrih pa štiri leta zapora. Vse druge je oprostil obtožbe ali pa v njihovih zgodbah izrekel zavrnilne sodbe.
Na dolgo in široko je Fabjančič razlagal, zakaj tako, a je vmes tudi pomodroval: »Za izrek obsodbe niso dovolj le besede v obtožbi, te morajo biti podkrepljene z dokazi. Torej niso dovolj le sklepanja, nekdo mora biti z gotovostjo spoznan za krivega. Ker pa se to ni zgodilo, smo se odločili za oprostilne sodbe.
Obramba:
Slovenija je pravna
Medtem ko je med ravno oproščenimi in njihovimi odvetniki že pred sodno dvorano zavladala prava veselica s stiskanjem rok in trepljanjem po ramenih, smo izvedeli, zakaj so od včeraj na prostosti tudi le nekaj minut prej obsojeni bojevniki. Tožilke so bojda pozabile, da morajo do sodbe vložiti predlog za podaljšanje pripora. Tako zaukazuje pred slabega pol leta sprejeta novela zakona o kazenskem postopku.
Obtoženci in njih zagovorniki so se torej prepustili slavju, medtem pa je tožilka Blanka Žgajnar slom javnosti že odgovorila na vprašanje, zakaj ni vložila predloga glede pripora. »Saj je bilo to zoper vse zahtevano že ob vložitvi obtožbe, in ta ukrep naj velja do pravnomočnosti sodbe. Bomo preučili zadevo in se po potrebi pritožili.« Sicer pa napoveduje pritožbo na vseh frontah in pričakuje, da bo višje sodišče razsodilo popolnoma drugače od okrožnega.
Od odvetnikov je svoje povedal prav pooblaščenec prvoobtoženega Tošića, Luka Zajc iz odvetniške družbe Čeferin. Je to velika zmaga obrambe? Bil je v pravem zanosu: »Ne obrambe ne obtožencev, ampak pravne države. Ni dokaz, da nekomu očitaš, da je nekaj storil, to mu moraš tudi dokazati.«
Ali torej Slovenija, ki je po njegovem prav na tem primeru dokazala, kako popolnoma pravna država je, postaja raj za kriminalce? »Ne, ta odločitev je odlična za dva milijona prebivalcev Slovenije, ki so se lahko prepričali, da pri nas ne moreš biti obsojen, saj si nedolžen, če ne kršiš zakonov ali proti tebi nimajo dokazov. V tej zadevi pa ne, da ni bilo dokazov, bili so, a taki, ki dokazujejo, da ti ljudje niso storili tega, kar jim je očitalo tožilstvo.«
No, ja, zanimivo bo dočakati odločitev višjih sodnikov. Čez kako leto pa bi že znala biti znana.
Tošić ne bo tožil?
Odkar je Fabjančič večino bojevnikov spustil iz pripora in so se začele obetati oprostilne sodbe, so pravosodje preplavila ugibanja, kolikšno odškodnino bomo tisti, ki plačujemo davščine, v imenu države morali plačati oproščencem, saj jo bodo ti zagotovo tožili. Eden od uglednih slovenskih odvetnikov sicer pravi, da ne držijo nekatere ocene, da je nezakonit dan pripora vreden nekaj centov čez 40 evrov. »Toliko dobijo kake ribice. Bojevniki bodo, ko bodo tožili državo, vredni veliko več. Plus duševne bolečine plus dveinpolletno žigosanje v javnosti plus izguba prihodka pa še žena te je morda zapustila ali se v tem času spečala z drugim in pes ni veselo zalajal ter pomahal z repom, ko si se vrnil domov, saj te pač ni spoznal ... Težko pa je napovedovati, ali bomo pri bojevnikih govorili v deset- ali stotisočih evrih ali pa se bomo po osebi približali milijonu.« Vendar pa odvetnik Tošića, prav od njega bi pričakovali rekordno tožbo, preseneča: »Ne verjamem, da bi on s takimi zadevami obremenjeval davkoplačevalce,« pravi Zajc. A to pomeni, da ne bo tožil? »Tega pa nisem rekel, ničesar še ne napovedujem.« Ta odločitev je odlična za dva milijona prebivalcev Slovenije, ki so se lahko prepričali, da pri nas ne moreš biti obsojen, saj si nedolžen, če ne kršiš zakonov ali proti tebi nimajo dokazov.
