Avtoprevoznik prepoznal 
vlomilca in moral umreti?

VRZDENEC – Pred približno desetletjem in pol so bili slovenski tovornjakarji večkrat žrtve morilskih napadov. V tistih časih je v nepojasnjenih okoliščinah nasilne smrti umrlo več avtoprevoznikov; nekaj jih je bilo žrtev napadov v Rusiji, v Ukrajini, na Madžarskem in v Srbiji, nekatere pa so umorili v domovini. Na seznamu nepojasnjenih smrti se je leta 1996 znašlo tudi ime Antona Jesenovca, avtoprevoznika z Vrzdenca pri Horjulu. Mineva že 17. leto od tega krvavega roparskega napada, spomin na zločin je že močno zbledel, storilca še niso odkrili, a mnogi še vedno niso pozabili tragične Jesenovčeve smrti. Kot zagotavljajo na policiji, niti oni še niso vrgli puške v koruzo, uradno velja, da je preiskava še odprta oziroma še poteka.

V domačem kraju so 49-letnega Antona Jesenovca nazadnje videli živega v torek, 16. julija 1996, ko se je pripeljal domov s svojim osebnim avtomobilom, rdečim golfom. Končal se je še en delovni dan marljivega in vestnega moža, ki so ga poznali kot pravega garača. Vse dneve je prevažal s tovornjakom, pozno zvečer pa legal k počitku. Na naslovu Vrzdenec 114 je živel kot samski moški, čeprav je nedaleč stran prebivala njegova partnerica, s katero je imel hčerko. V času umora je bil otrok star osem let.

Njegova partnerica je občasno počistila po hiši, včasih je tam za konec tedna tudi prespala. Usodne noči je bil Jesenovec sam. Njegov brat, ki si je hišo postavil nedaleč stran, je v sredo, 17. julija, zjutraj malce začuden pogledoval proti Antonovi hiši, saj je tovornjak še vedno stal na dvorišču. Anton je namreč navadno zgodaj začel delati, počitka si ni privoščil, toda takrat nihče ni pomislil, da se je zgodilo kaj strašnega. Ves dan je bilo v okolici povsem tiho in mirno. Šele zvečer, ko še vedno ni bilo nobenih znakov življenja, so vstopili v hišo in odkrili pravo razdejanje, na tleh pa je ležalo iznakaženo truplo.

Preiskava je bila temeljita, razpisana je bila tudi denarna nagrada za kakršne koli koristne informacije o storilcu ali storilcih, toda umor je ostal nepojasnjen.

Nekaj let po dogodku, ki je vznemiril predvsem domačine, je še živel spomin na delavnega avtoprevoznika, sem ter tja se je kdo glasno spomnil nanj z vprašanjem, ali bodo morilca sploh kdaj odkrili. Kmalu bo minilo sedemnajst let, vse sledi so že davno zabrisane. Tudi čas je opravil svoje, podrobnosti, ki bi morda pomagale preiskovalcem, so utonile v pozabo. Do policije je tu in tam pricurljal kakšen nov podatek, vsakega so temeljito preverili, toda ostalo je pri ugotovitvi – storilec neznan.

Denar, vaba za vlomilce

Znanci in prijatelji so Jesenovca poznali kot poštenjaka, vedeli so, da njegova beseda drži kot noben podpis na papirju, in tudi da ves zaslužek hrani nekje v hiši, kajti bankam ni zaupal. Tudi ni bila skrivnost, da je dobro služil, čeprav ljudi ni obiral. Garal je in se lotil tudi poslov, ki so jih drugi zavračali. Poprijel je za vsako delo in si sčasoma nabral zajetne prihranke.

Slovel je tudi kot izjemno varčen človek, celo preveč, niti sebi ni privoščil priboljškov ali razkošja pri oblačenju ali moževanju v gostilni. Bil je pravi skopuh, so govorili nekateri, vendar z dodatkom, da ni bil nikoli nikomur dolžan. Kvečjemu je denar posojal prijateljem in znancem, ki so dolgove vselej poravnali. Na žalost pa je včasih preveč govoril, pred znanci se je rad glasno pohvalil, da ima veliko denarja in da ga banki nikakor ne zaupa. In prav to je, so bili prepričani, privabilo neznane storilce, da so prišli po njegov denar. Pravzaprav je z glasnim oznanjanjem svojega bogastva v hišo kar klical vlomilce.

K njemu so hodile stranke, toda nikogar ni povabil v hišo. Sprejemal jih je v garaži, ker pa je dneve v glavnem preživljal na vožnjah, so mu naročila in razna obvestila puščali kar na garažnih vratih. Vedeli so, da se bo odzval in kmalu oglasil. Pri svoji varčnosti si ni privoščil niti mobilnega telefona, ki bi mu gotovo olajšal delo in prihranil katero pot.

Zanj so vedeli, da ima pri sebi vedno kupček denarja, ki ga je potreboval za sproten odkup drv po polhograjskih hribih; vozil je tudi tam, kamor drugi prevozniki niso obrnili volana, nato pa je drva prodajal naprej.

Vlom in umor

Partnerica ga je nazadnje videla v nedeljo, dva dni pred smrtjo, nekaj ljudi pa na večer pred zločinom. Kaj se je dogajalo v poznih nočnih urah, ne ve nihče. Nedvomno so storilci, skoraj zanesljivo ni bil en sam, dobro načrtovali akcijo, ki jo je vodilo koristoljubje. Drugačnega motiva ni bilo mogoče najti. Domneva, da so opazovali in prežali, kdaj se bo Jesenovec tisti večer vrnil domov, je morda še najbližja resnici. Kmalu zatem, ko so ugasnile luči in je nad Vrzdenec legel spokoj, so šli morilski vlomilci v akcijo.

Očitno je bilo, da so neopazno vlomili v hišo, kar je govorilo o njihovi spretnosti. Dejstvo je tudi, da so bili zelo predrzni, saj so temeljito prebrskali in premetali vse prostore, dokler ni hrup prebudil Jesenovca in se je vlomilcem odločno postavil v bran. Bil je močan možakar, svoje premoženje je imel rad in ga ni bil voljan prepustiti tatovom. Branil se je z vsemi močmi. O tem so pričali sledovi divjega pretepa v hiši, prav tako obrambne poškodbe na truplu. Koliko časa je trajal boj, ne ve nihče, vsekakor pa se je za premožnega avtoprevoznika končal tragično. Poškodbe glave so nastale s trdim predmetom, težko je bilo določiti, kolikokrat je moral nasprotnik udariti, da je možakarja podrl na tla. Za konec je sledil natančno merjen strel v glavo.

Bilo je precej ugibanja o storilcih; znano je bilo, da vlomilci navadno niso pripravljeni še moriti, v tem primeru pa se je vse zgodilo nekako mimo pravil. Ko je Jesenovec v hiši odkril neznane vsiljivce, so ga ti hladnokrvno pospravili. Vendar obstaja še druga domneva – morda le ni šlo za neznane storilce in je moral avtoprevoznik umreti zato, ker je nekoga prepoznal?

Prihranki v roletah

Med preiskavo so kriminalisti pregledali vse kotičke v hiši in zbrali vse sledove. Krvavi madeži so bili vsepovsod, našli so tudi tulec izstreljenega naboja in kroglo, ki je bila za Jesenovca usodna. Niso pa natančno ugotovili, koliko denarja so morilci našli, zanesljivo je le, da so odnesli denarnico z dokumenti. Kot so ugotovili, je Jesenovec tragičnega dne popoldne na Vrhniki od neke stranke prejel 52.000 takratnih tolarjev plačila za drva, sorodniki in znanci pa so povedali, da je imel v denarnici, podobni natakarski, vedno okoli pet tisoč nemških mark za takojšnje plačilo odkupljenih drv.

Po izjavah prevoznikovih znancev je imel v hiši spravljenih več sto tisoč mark. Ko so temeljito preiskali vsa morebitna skrivališča, so opazili, da je eden od vijakov na omarici za rolete nekoliko bolj obrabljen kot drugi; odstranili so ga in za roleto našli pravi zaklad, 230.000 mark. A ni bilo mogoče potrditi, da so bili to vsi njegovi prihranki, saj nihče ni vedel, koliko podobnih skrivališč je bilo v hiši.

Po umoru je do kriminalistov prišlo nekaj informacij o možnih storilcih, toda nobena jih ni pripeljala do pravih. Opravili so 12 poligrafskih testiranj v sklopu tako imenovanega izločilnega sistema možnih osumljencev. Vsa so bila negativna.

Hiša na Vrzdencu 114 je od julija 1996 prazna. Sorodniki in znanci so se še dolgo spraševali, ali je morilcem res uspelo za vedno zabrisati vse sledove zločina. Nekateri še upajo, da bodo odkrili storilce, in še vedno prevladuje prepričanje, da je storilec nekdo, ki je žrtev poznal.