LJUBLJANA – Cela dva dneva sta bila spet potrebna, da sta si dva strokovnjaka, slovenska strokovna priča tožilstva, državna koordinatorka za razvoj paliativne oskrbe Mateja Lopuh, in sodni izvedenec iz Avstrije Wolfgang Kröll povedala svoje, in sicer o tem, kaj si mislita o štirih pacientih, ki naj bi jih umoril nekdanji zdravnik Ivan Radan. Pri vsem skupaj občasno ni manjkalo težkih besed, ki so bile naperjene predvsem proti slovenski strokovnjakinji. »V Avstriji imamo pregovor, da le čevlje sodi naj kopitar,« je bil tako prepričan Kröll in dodal, da je Lopuhova na mnogo mestih prekoračila svoje kompetence. Očital ji je tudi neobjektivnost pri pripravi mnenja, zaradi česar se ni čudil, da so ji po njenem pričanju grozili na sodišču. Lopuhova mu ni ostala dolžna, saj mu je odgovorila, da je ves čas delala objektivno, da so njegova dojemanja paliativne oskrbe preživeta in da ni nujno, da zdravila, ki lajšajo simptome, tudi skrajšujejo življenje. Dolžna mu ni ostala niti tožilka Katarina Bergant, ki je avstrijskega strokovnjaka podučila, da je omenjeni rek napisal slovenski poet dr. France Prešeren in da jo veseli, da ga je prevzela tudi Avstrija. Pojasnila je še, da je Kröll ves čas sojenja želel priti z njo v stik in jo po svojem prvem lanskem pričanju vprašal, ali bi bila kot soavtorica pripravljena sodelovati pri knjigi, ki jo bo napisal o primeru Radan.
Kaj bi profitirali s podaljšanjem časa do smrti?
Kakor koli že, naposled se je le našel čas, da oba strokovnjaka pokomentirata omenjene štiri primere pacientov, in sicer Darinke T., Antona L., Gjura D. in Marije K. Pri zadnji nikakor nista mogla najti skupnega jezika, saj je Lopuhova prepričana, da Marija K. ni bila umirajoča in da je bila odločitev, da se jo odklopi z dihalnih aparatov, prenagljena, čeprav je imela razširjen maligni tumor. »Vprašanje, ki se tukaj zastavi, je, kaj bi profitirali, če bi dali bolnico nazaj na mehansko ventilacijo? Profitirali bi le to, da bi podaljševali čas do smrti, podaljševali agonijo, bolnico je bolelo, ni mogla dihati,« je vskočil Radan. Kröll pa je predtem menil, da je bila pacientka hudo bolna oziroma da se ji je rak močno razširil po telesu. Dodal je, da se je konzilij zdravnikov po pogovoru s svojci odločil, da se je nadalje več ne zdravi. Glede Antona L., za katerega naj bi bil usoden propofol, je Kröll menil, da je umrl zaradi predhodnih obolenj in odpovedi organov, ne pa zaradi prevelikega odmerka morfija in propofola. Lopuhovi se je zdelo nerazumljivo, zakaj se je na dan pacientove smrti želelo podaljševati njegovo življenje, ko pa je še konzilij zdravnikov sklenil, da se ga ne zdravi več intenzivno. Na koncu sta se nekako strinjala o določenih vplivih propofola na neozdravljivo bolnega pacienta, predvsem glede upadanja krvnega tlaka in morebitnih težav z dihanjem.
Iz EKG ne izhaja,
da ga je umoril kalij
Kar se tiče Darinke T., ki je doživela možgansko krvavitev, od Radana pa je prav tako ob dihalni stiski prejela morfij, ostaja še odprto vprašanje, ali je bila indikacija za morfij sploh potrebna. Slovenska strokovnjakinja je menila, da v primeru, da je prejela morfij, ta ni povzročil njene smrti. Njen avstrijski kolega pa nasprotno, da če so pacientki ob 9. uri, ko je na temperaturnem listu zapisan čas smrti, dali tudi morfij, bi to lahko vodilo do dihalnega zastoja. In na koncu je sledila še obravnava v javnosti najodmevnejše smrti Gjura D., ki je umrl 16. decembra 2014, po čemer so za vse prejšnje primere izvedeli nadrejeni ter šokirana javnost. Lopuhova tu še vedno vztraja, da je bila za njegovo smrt kriva infuzija kalija. Kröll pa je nasprotno menil, da tega ne moremo reči, saj to s posnetka EKG ne izhaja. Pri tem bi se morala namreč, če bi prejel kalij, takoj po smrti za minuto do dveh pokazati ravna črta, česar pa v primeru obravnavanega pacienta ni bilo. Pravi, da je to večkrat videl pri svojem delu.