Avstrijci bodo odločili, ali je morilec shizofrenik

MARIBOR – Shizofrenija je neozdravljiva duševna motnja. Vsaj tako je zapisano v strokovni literaturi, a kaže, da smo Slovenci odkrili prvovrsten čudež. Gre za 33-letnega Roberta Supančiča, ki je decembra lani na grozovit način umoril svojega 64-letnega očeta Boruta Supančiča. A to še ni vse, saj se je možakar iz Zgornje Kungote, vasice nedaleč od avstrijske meje, v policijske kartoteke prvič zapisal že pred 12 leti, ko je umoril svojo mamo Stanislavo Supančič. Takrat si je bila skupina psihiatrov enotna – mladenič, imel je komaj 21 let – boleha za shizofrenijo. Tožilstvo je predlagalo ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, sodnici ni preostalo drugega, kot da je sledila predlogu.

Po dobrih treh letih je Robert Supančič ponovno dihal svobodni zrak, saj so psihiatri menili, da je sposoben za normalno življenje. Z večjimi in manjšimi izpadi je živel vse do lanskega decembra. Brutalen zločin je šokiral tudi vsega hudega vajene kriminaliste, ko so stopili v hišo Boruta Supančiča v Zgornji Kungoti. Morilec žrtve ni le umoril, ampak je očetu celo odrezal glavo, jo položil ob truplo in pokril z jakno. Sicer je včerajšnje, že tretje zaslišanje slovenskega psihiatra Mladena Vrabiča ponovno potekalo za zaprtimi vrati, a smo izvedeli, da meni, da so njegovi kolegi pred 12 leti naredili veliko napako, ko so Roberta Supančiča ožigosali kot shizofrenika. Po Vrabičevem mnenju je mirni možakar, ki na sojenju domala ne spregovori besede, zdrav in le dober igralec.

F20

Čeprav se sojenje za očetov umor vleče že več kot štiri mesece, se sodni senat še vedno ni odločil, ali je Robert Supančič igralec ali boleha za shizofrenijo. Ker se slovenski psihiatri ne morejo zediniti, se je sodnica Danila Dobčnik Šošterič odločila, da bo upoštevala tudi mnenje avstrijskih. Ti so Roberta Supančiča pregledali lanskega decembra, le nekaj dni zatem, ko so mu v hotelu sredi Dunaja odvzeli prostost. »Širši povzetek tega zdravniškega pregleda mi ni znan. Le njegov povzetek, v katerem piše, da boleha za boleznijo z oznako F20. To je mednarodna oznaka za shizofrenijo,« nam je razložil zagovornik obtoženega, odvetnik Viktor Osim. Prekaljeni odvetniški maček še vedno vztraja, da naj o duševnem stanju njegovega klienta odloča komisija za izvedeniška mnenja medicinske fakultete v Ljubljani: »Pri tem naj pregledajo tudi dokumentacijo izpred 12 let.«

Povsem na drugem bregu pa stoji okrožni državni tožilec Tilen Ivič: »Nimam kaj povedati. Sodišče bo pridobilo zdravniško dokumentacijo iz Avstrije. Žal tega izvida ne morem komentirati, saj ga še sploh nisem videl.« Bodo zdaj Avstrijci odločali o tem, ali bomo Roberta Supančiča poslali v zapor ali le na zdravljenje na psihiatrijo? Če je v izvidu zares zapisano, da boleha za shizofrenijo, se lahko celo primeri, da bo najpozneje čez pet let ponovno svoboden človek. Obvezno psihiatrično zdravljenje pač po zakonu traja najdlje pet let.

Ramadan

Kaj je bilo ozadje nagnusnega umora, še vedno ostaja skrivnost. Robert Supančič se je v zadnjih šestih, morda sedmih mesecih pred očetovim umorom povsem spremenil, še posebno odkar je prestopil v islamsko vero. Očeta Boruta je dobrega pol leta pred tragedijo fizično napadel in ga celo poskušal zadaviti. Zmerjanje očeta za Roberta Supančiča ni bilo nič posebnega, saj mu je znal – pa ga je povrhu vsega preživljal – pod nos pomoliti, da je »stari prasec« in podobne nespodobnosti. Že prvi dan sojenja je sodnici razložil, da bi rad, da se njegovo sojenje zaključi pred začetkom postnega meseca ramadana, ki se je začel sredi junija, a njegovi želji ni bilo ustreženo.

Po oceni domačih je bil Robert Supančič obseden z islamisti in njihovim početjem. Odkrito je govoril, da je treba vse Slovence pobiti, in se sočasno navduševal nad ekstremisti. Robi, kot so ga klicali domači, ni bil agresiven samo do očeta, tudi do drugih, nič hudega slutečih ljudi je gojil pravo sovraštvo. Tako je imel poštar, ki mu je prinesel priporočeno pošiljko, srečo, da je pravočasno pobegnil. Robert Supančič se je iz ljubega miru tako hudo razjezil nad njegovim obiskom, da bi mu za malo tudi storil kaj hujšega.

Usodni klic

Ker so se po lanskem decembrskem umoru za morilcem izgubile vse sledi – sedel je v očetov avtomobil in pobegnil v sosednjo Avstrijo –, je celotna Slovenija trepetala, dokler v večernih urah ni prišla odrešujoča novica, da so na rokah verskega ekstremista zažvenketale lisice. Prijeli so ga sredi Dunaja v enem od elitnejših hotelov, le par sto metrov od središča avstrijske prestolnice.

Avstrijski policisti so ga našli v hotelu Kaiserhof sredi Dunaja. Verjetno bi se za njim zabrisale vse sledi, če ne bi storil usodne napake. Ko se je z avtomobilom pripeljal v avstrijsko prestolnico, se je ustavil pred elitnim dunajskim hotelom Kaiserhof nedaleč od dunajskega centra. V avli se je veselo pogovarjal s tamkajšnjimi turisti, nato pa iz hotelskega telefona pri recepciji poklical Huga Teuschlerja, šahovskega prijatelja iz Gradca. Njun pogovor je trajal več kot 15 minut, Robert Supančič je govoril nepovezano, zmedeno in enkrat nemško, drugič celo angleško.

»Nekoga sem ubil«

Med pogovorom je avstrijskemu prijatelju dejal, da ima dovolj Slovenije, da se čuti zasledovanega in da čaka na prevoz v Nemčijo. Med drugim mu je razložil, da se ukvarja z borilnimi športi, in v polomljeni angleščini celo priznal: »Nekoga sem ubil.« Komaj sta odložila slušalko, je Hugo Teuschler poklical Robertovega strica Darka Supančiča, s katerim skupaj igrata v graškem šahovskem klubu. Razložil mu je za nenavaden klic in bil domala šokiran, ko je izvedel, da Roberta v Sloveniji iščejo zaradi umora očeta Boruta. Stekla je skupna policijska akcija in Robertu Supančiču so v spektakularni aretaciji v preddverju hotela sredi avstrijske prestolnice odvzeli prostost. V črni torbi, ki jo je nosil zraven, je imel dva noža in škarje.

Po umoru mame Stanislave leta 2003 so Roberta Supančiča spoznali za neprištevnega. Med zdravljenjem na psihiatriji je spoznal ljubezen svojega življenja, prav tako tamkajšnjo pacientko. Po vsega treh letih so Roberta odpustili in z dekletom je zatem nadaljeval razmerje. Vse do leta 2010 je občasno obiskoval partnerico v njenem stanovanju, a ko je spoznala drugega moškega, se je Robiju zameglilo. Možakarja, ki je bil profesor na eni od fakultet, se je iz ljubosumja lotil s pestmi.