SATAHOVCI, LJUBLJANA – Čakajoč, da se odprejo vrata pravdne dvorane v ljubljanski sodni palači, so besede kar bruhnile iz ust Anjine matere Lidije. »Tisti prizor me bo preganjal do konca dni. Vdrli so v hišo in jo pred mojimi očmi dobesedno zvlekli ven. Vrgli so jo v reševalno vozilo in zvezali na nosilih. Gledala sem jo, kako se je v solzah poskušala dvigniti, se osvoboditi vezi, pa so se kot zmešani vrgli nanjo.«
To je bilo v času, ko je svet odraslih (sodniki, policisti, rubežniki, socialni delavci, zdravniki ...) ravnal v popolnem nasprotju z voljo tedaj še ne 14-letne Anje Sekolovnik. V domači hiši v Satahovcih pri Murski Soboti so jo iztrgali iz objema matere, ki jo je imela tako rada, da bi jo odpeljali k očetu, h kateremu ni hotela. »Dvignili so me, s silo so me dali v vozilo, tam sem se upirala, pa je jela zdravnica tuliti, da mi bo dala injekcijo, če se ne pomirim. Dva policista sta bila na meni ...« je zadrhtel Anjin glas.
Polnoletna po nov priimek
Potem pa so se odprla vrata in po sodišču je zadonelo: »Sekolovnik proti državi Sloveniji. Vsi vabljeni, vstopite!« Zaradi vsega, kar se ji je kot otroku zgodilo v svetu odraslih, zdaj polnoletna Anja od države terja 100.000 evrov odškodnine, saj je prepričana, da so za preživeto gorje odgovorne (tudi) državne institucije.
Poravnalni narok pred sodnico Lidijo Ravbar Šinkovec je padel v vodo. Pravdanje se bo začelo zares 16. maja, ko bo sodnica pobarala Anjo po njenih spominih na otroštvo. Kaj ji bo povedala?
»Da so tudi lepi, a ne v povezavi z očetom. Veliko je bilo nasilja. Duševnega in telesnega. In ne pišem se več Sekolovnik,« pravi Anja. »Nič več, 29. oktobra lani sem imela 18. rojstni dan in to je bil najsrečnejši dan v mojem življenju. Predolgo sem čakala le na ta dan, ko sem se odpovedala temu priimku in prevzela maminega dekliškega, Serec. Tisti je bil zame sramoten, križ sem naredila čezenj.«
Oče? »Zame ne obstaja več, mrtev je v mojem srcu, mrtev je na tem svetu. Zakaj tega še vedno ne spozna, zakaj nam končno ne da miru? A se res ne more sprijazniti, da je zdaj, ko je končno konec moje kalvarije, vse v najlepšem redu, da se pri mami in bratu v Satahovcih počutim lepo in sem končno spet srečna,« de dijakinja četrtega letnika.
Veliko se vrti okrog njenega očeta, s katerim se je Lidija poročila leta 1985. Leto pozneje se jima je rodil Primož, leta 1994 pa Anja. Zgradili so si hišo v Satahovcih, toda idila ni trajala večno. Leta 2004 sta se Sekolovnikova ločila. Že polnoletni Primož si je izbral mater, enako tudi Anja. Sodišče je razsodilo njej v prid. Padla je očetova pritožba, toda sodišče jo je še enkrat dodelilo v vzgojo in varstvo materi. Vse skupaj pa se je obrnilo na glavo leta 2006, ko je po novi pritožbi senat soboškega okrožnega sodišča razsodil drugače. Anja mora k očetu, je sporočila okrožna sodnica Marjetica Škerget Logar, čeprav je ravno ona dvakrat prej odločila drugače in po dekličini želji.
Rubili so jo kot predmet
Zaman so bile njene prošnje v pismih vsem možnim institucijam. »Velikokrat sem bila zaslišana in vedno sem rekla, da hočem živeti pri svoji mami in bratu. Sprašujem se, zakaj so me dodelili očetu, kajti jaz sem že dovolj stara, da povem, pri kom bom živela,« je pisalo v enem od njih.
Potem je bila vložena izvršba, da jo zarubijo kot predmet. Sledilo je še eno pretresljivo pismo, klic obupanega otroka na pomoč: »Hočem samo živeti pri mami in bratu, to je moja edina želja na tem svetu. Nočem, nočem živeti pri J. Sekolovniku. Kaj sem storila v naši državi, da moram toliko trpeti, da nimam nobenih pravic. Smrt je moja edina rešitev. Ubila se bom, če bom morala živeti pri njem. Pomagajte mi, zavzemite se zame in posredujte!«
Anjina pooblaščenka Nastja Gojtan iz odvetniške družbe Matoz je prepričana, da je bila »žrtev neučinkovitih sodnih postopkov in nepoštenih odločitev sodišča, ki je odločalo o tem, komu bo zaupano skrbništvo. Nedopustno je, da se z otrokom ravna kot s predmetom, da je žrtev počasnega sojenja in odločanja v škodo njegovih pravic in koristi.« Odvetniki države kajpak menijo drugače. »Tožnica zahteva 100.000 evrov odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi dveh pravdnih postopkov pred okrožnim sodiščem v Murski Soboti in izvršilnega postopka pred tamkajšnjim okrajnim sodiščem, ki so potekali zaradi dodelitve takrat še mladoletne tožnice v varstvo in vzgojo materi oziroma očetu. Odškodninska odgovornost države ni podana, na strani delavcev in organov, za katere odgovarja Republika Slovenija, ni bilo protipravnih ravnanj oziroma so ti ravnali v skladu z veljavno zakonodajo,« trdijo na pravobranilstvu. |
Februarja 2008 je prišel sodni izvršitelj, za njim pa še 15 policistov in kriminalistov, da bi bili v pomoč medicinskemu osebju. Odrasli so se namreč odločili, da je Anja nora, da je za v norišnico! 14-letno odličnjakinjo so zvlekli v reševalno vozilo in odpeljali na mariborsko psihiatrijo. »Tam so bili ogorčeni, rekli so, da z menoj ni čisto nič narobe, zdravnica je celo poklicala soboško okrajno sodnico in vodjo izvršilnega oddelka Sonjo Horvat Kustec, in ta ji je obljubila, da me ne bodo več rubili.«
Vrnila se je domov k materi in bratu, sodničine obljube pa so se izkazale za puhle besede. Že marca so odrasli še enkrat vzeli njeno usodo v svoje roke. Sledil je namreč nov rubež Anje, »še bolj brutalen je bil od prvega«. Menda jih je prišlo 20, zaprli so dvorišče in ulico, kot da so prišli po najhujšega kriminalca, prerezali ključavnico in vdrli. Mati Lidija je govorila: »Odrinili so me h kuhinjskemu pultu, hčerka se me je držala in jokala 'mama, mama'! Strgali so jo z mene, zagrabili za zapestje in gležnje, pet ali šest jih jo je odneslo v reševalno vozilo.«
Popolnoma zdravo dekle so prisilno odpeljali na ljubljansko pediatrično kliniko, »kjer sem bila štiri mesece«, potem so jo premestili v Center za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični. Domov se je smela vrniti šele februarja 2009. Po vrsti procesov jo je namreč sodstvo konec leta 2008 spet dodelilo materi.
Odtlej je Anja živela le še za tisti dan leta 2012, ko bo postala polnoletna in bo lahko začela sama odločati o svoji usodi. Nikoli jim ne bo oprostila. Odraslim. In tudi zato, pravi, bo v svoji pravdi vztrajala do konca.