Andrejo in Bojana je pokosil pijani voznik

TREBNJE – Življenje je kakor čudna pot, je pred časom zapisal nekdo. Človek nikoli ne ve, za katerim vogalom ga čaka nesreča. Dolenjske ceste so letos veljale za varne. Pa ni več tako. V enem tednu so ugasnila kar štiri življenja. Dve tudi minulo soboto v okolici Trebnjega. V tragični nesreči sta na regionalni cesti Pljuska–Medvedjek preminila rekreativna kolesarja 57-letni Bojan Udovič in 11 let mlajša Andreja Križaj.

Kot da bi slutil, kaj ga čaka

Bil je dan, kot bi ga narisal. Bojan in prijatelji so večkrat kolesarili skupaj, tudi na dolge proge, ne le za dušo okoli hiše ali do bližnjega hriba. Prejšnji mesec se jih je deset odpravilo na romarsko pot z Brezij pa vse do Medžugorja. Dobrih 23 ur so potrebovali za pot, ki so jo poimenovali Pošmarnični maraton. Ob koncu je Udovič v pogovoru za Gorenjski glas dejal, »da so tudi oni spoznali, da so naša življenja le kratka potovanja proti večnosti«. Besede danes zvenijo skorajda preroško. Kot da bi kaj slutil. Smrt ga je ujela pri tem, kar je imel najraje – na kolesu, ki se mu je zapisal ob koncu osnovne šole, v 8. razredu je začel trenirati kolesarstvo. Leta 1980 je zasedel osmo mesto na olimpijskih igrah v Moskvi, leto prej pa je bil tretji na mediteranskih igrah. Poklicno pot je sklenil leta 1983, ko je postal tudi jugoslovanski državni prvak.

Nesreča se je zgodila v soboto nekaj po deveti uri, ko je skupina kolesarjev premagovala kilometre z Gorenjske do Metlike. Bili so v strnjeni skupini, ko so se začeli vzpenjati proti Pljuski pri Trebnjem. Andreja naj bi malce zaostala, zato jo je počakal prav Bojan, da ji pomaga navkreber. A le nekaj minut prej je prvič počilo pri Trebnjem. Nesrečo je povzročil 23-letni Janez T. iz okolice Dobrniča, ki naj bi imel v krvi povečano količino alkohola. Na poti proti domu je najprej trčil v osebno vozilo, potem pa se je pognal po klancu navzdol proti Medvedjeku. Skupino kolesarjev je še obšel, Bojana in Andreje ne več. Ker ju ni bilo po klancu navkreber, se je eden iz skupine odpravil pogledat, kje sta. Tam pa je naletel na tragični prizor, prijatelja sta bila mrtva.

Rekonstrukcija nesreče naj bi pokazala, da je domačin z veliko hitrostjo sprva trčil v robnik, od tam pa ga je odbilo v kolesarja, ta pa silovitega in usodnega trčenja nista preživela. Enega od njiju je odbilo daleč stran od ceste … Povzročitelj ni prišel daleč od kraja nesreče, po vožnji po eni od bližnjih njiv in travniku se je ustavil na gozdni jasi. Tam so ga našli policisti in ga izprašali, potem pa so budno pazili nanj. »Voznika osebnega avtomobila so pridržali na podlagi določil zakona o pravilih cestnega prometa. Preiskava še ni končana in preostalih podrobnosti v tem trenutku ne moremo pojasnjevati,« so povedali na PU Novo mesto.

Tragična vest se je hipoma razširila, trebanjski gasilci, reševalci in policisti so takoj prišli na kraj dogodka. Kljub temu da so v svojem težkem poklicu vajeni vseh grozot, so bili ob pogledu na posledice nesreče zgroženi. Kolesarja sta bila takoj mrtva, njuna partnerja pa sta v joku postopala ob gasilskem vozilu in upala, da so to le moraste sanje, iz katerih se bosta zbudila. Po dobri uri so na kraj dogodka prišli prvi svojci, družina si je padla v objem.

Kolesarski 
kolegi žalujejo

Izguba kolesarskega kolega je še kako pretresla tudi Martina Hvastjo, svojčas izvrstnega kolesarja, danes pa selektorja reprezentance. »Bil je starejši od mene, a se ga še kako dobro spomnim kot kolesarja in reprezentanta,« spoštljivo začne Hvastja. »Bil je eden teh, ki smo ga imeli za vzor,« nadaljuje v istem tonu. Udoviča je tudi večkrat obiskal v njegovi trgovini za kolesarje. Da prijatelja ni več, kar ne more verjeti niti 64-letni Zdenko Kahlina, ki je bil osemkratni državni prvak Jugoslavije, z Bojanom pa sta si bila precej blizu. »Bojanova smrt me je osebno prizadela. O bog, zakaj vedno vzameš tako dobre ljudi. Toliko spominov je v moji glavi na najine lepe skupne trenutke, ki sva jih preživela kot prijatelja in konkurenta,« je Kahlina zapisal na facebook, ob tem pa se spomnil zadnjega druženja leta 2009 na Jezerskem. »Bojan, bil si velik človek in prijatelj,« je še zapisal.

Dogajanje na kraju nesreče so vseskozi pozorno spremljali domači trebanjski gasilci, na kraj dogodka pa so prišli tudi domači kolesarji. Pravi ti so priskočili na pomoč šokiranim Gorenjcem. Po taki tragediji jih niso spustili za volan. Domačini so hitro našli kombi (posodilo ga je podjetje Avto Slak), potem pa so kolege odpeljali domov.

Bojan je bil vpet v dogajanje v domačem okolju, zato bo po njegovem odhodu nastala velika vrzel, ki jo bo nemogoče zapolniti. S svojim podjetjem U Sistem je pomagal Kolesarskemu klubu Sava, bil je tudi predsednik Kolesarskega društva Šenčur. Z mladimi je rad delil izkušnje iz otroštva. Pred leti je denimo obiskal Osnovno šolo Staneta Žagarja, kjer je tudi sam gulil šolske klopi, prej je hodil na podružnično šolo Voklo. V pogovoru za šolsko glasilo je povedal, da mu je iz šolskih dni v spominu ostala vožnja z vlakom, ko so šli prvič v Postojnsko jamo. Ob takratnem obisku na šoli je povedal, da se je dobro naučil nemščine.

Bojan je premogel podjetno žilico, po karieri je ostal pri tem, kaj je najbolje znal in vedel. Odprl je kolesarsko trgovino. Pred četrt stoletja, oktobra 1990, je storil še korak naprej s podjetjem U sistem, d. o. o. Kot izkušeni kolesar se je zavedal, da morata biti kolesar in kolo kompatibilna, sicer je ljubezni hitro konec. Zato se je odločil za izdelovanje in sestavljanje koles po merah in željah kupcev.

Po Marjanu cesta vzela še Bojana

V dveh tednih je Gorenjska ostala še brez druge športne legende. Pred Bojanom se je prav tako na kolesu smrtno ponesrečil 65-letni alpinist in vodnik Marjan Manfreda - Marjon. Bil je del številnih odprav v Himalajo, leta 1975 pa je postavil višinski svetovni rekord z vzponom brez dodatnega kisika na vrh Makaluja (8463 m).