LJUBLJANA – Samo lani je na Slovenskem več kot 2800 udeležencev v prometu na en mah zagrešilo dve veliki neumnosti. Ko so povzročili prometno nesrečo, se niso zaustavili, da bi vsaj preverili, ali drugi udeleženci potrebujejo pomoč, ampak so na vrat na nos zapustili prizorišče prometne nesreče. Kar tri nesreče so bile take s smrtnimi posledicami. Zakaj pobegnejo? Nekateri so pijani, druge zagrabi paničen strah, predvsem pred kaznijo, tretji naivno upajo, da bodo ušli roki pravice. Eden od njih je pred mesecem dni prometno nesrečo s pobegom uprizoril na območju ljubljanskih Fužin. Zakaj? Bojda ga je postalo strah, ker nima urejenega statusa v Sloveniji in ne vozniškega dovoljenja.
Kar naenkrat kolo
Bilo je 17. marca, ko smo o grehu 37-letnega Alena Kantarevića poročali, da je okrog sedmih zjutraj sedel za volanom kabrioleta renaulta megana. Ko se je na križišču Toplarniške ulice in Zaloške ceste na semaforju prižgala zelena luč, je zavijal desno, na prehodu za pešče pa trčil v 24-letno Besimo T., ki je s hčerko A. pravilno prečkala cesto, ob sebi pa potiskala kolo. Odpeljal je naprej. Žensko in otroka so z reševalnim vozilom odpeljali v klinični center, kjer so ugotovili, da sta lažje ranjeni; mati, ki je bila v 32. tednu nosečnosti, je dobila pretres možganov, šestletni deklič pa površinsko poškodbo glave. Megana so kmalu našli policisti na bližnjem parkirišču lokala, voznika pa so prijeli pozneje.
Zaradi begosumnosti – gre za bosanskega državljana, ki naj bi se pri 14 letih kot begunec preselil v Slovenijo, pri nas pa torej še vedno nima urejenih dokumentov – je v priporu, na najpomembnejše vprašanje v vsej zgodbi, kaj je sploh počel za volanom, če nima izpita, pa je odvrnil, da je pač občasno vozil dekletov avto. A obljublja, da je to bilo 17. marca zagotovo zadnjič.
Pred okrajno kazensko sodnico Ano Testen je dejal še, da je prizorišče nesreče zapustil zaradi šoka. Stal naj bi na križišču pri rdeči luči, ko pa se je prižgala zelena, je počasi speljal. Zavijal naj bi z nekaj kilometri na uro in peški preprosto spregledal. »Verjetno sta mi padli v mrtvi kot ali mi je pogled na desno zastiral okvir vetrobranskega stekla.« Da se je nekaj zgodilo, naj bi spoznal šele, ko je kolo vrglo v vetrobransko steklo, ki se je razbilo. Zaslišal je ženski glas, ki je zavpil »Aaaa!«, punčke pa, pravi, sploh ni opazil. Zaradi šoka je naredil en krog, megana nato pustil pred bližnjim lokalom, se s taksijem zapeljal do brata, nato pa v Zbilje do partnerice. Brat je medtem poklical policiste in v Zbiljah počakal na njih.
Bal se je zase, ne za peški
Izvedenec za prometne nesreče Boris Kočevar mu ne verjame. »V času, odkar se je prižgala zelena luč do trenutka trka, je prevozil 24 metrov, za kar je potreboval pet sekund. V tem času ga ni stebrička ali česar koli v avtu, da res ne bi mogel videti, kaj se dogaja na njegovi desni strani.« Mrtvi kot torej odpade. »Kajti če bi ta možnost obstajala, bi vsi vse povozili. Peški, tudi otroka, je moral videti ali pa je mižal.« Videti ju je moral, ko je zavijal v desno, ko je trčil v njiju, v vzvratnih ogledalih ju je moral videti, ko je odpeljal naprej, je vztrajal izvedenec.
Tožilka Jasmina Vesel je bila v zaključnih besedah precej stroga. »Prometna nesreča se ni zgodila zaradi malomarnosti. Bil je objesten! Dobro je vedel, da nima izpita, objestno je tudi mislil, da bo obvozil peški ali celo, da se mu bosta umaknili. In potem? Odpeljal se je, namesto da bi jima pomagal. Verjamem, da se je prestrašil, a le zase, ne pa za oškodovanki. Strah ga je bilo, saj nezakonito biva v Sloveniji in nima izpita.« Zaradi nevarne vožnje je za Kantarevića zahtevala sedem, zaradi zapustitve poškodovancev pa šest mesecev zapora, kar znese enotno kazen eno leto prisilnega bivanja na oni strani svobode.
Odvetnica Nina Radulovič se kljub izvedenčevemu popolnem strinjanju z obtožnim predlogom ni hotela vdati brez boja. »Ni šlo za objestnost, kvečjemu za malomarnost, ki se lahko pripeti vsakemu med nami. Le njegove reakcije po nesreči so bile drugačne, kot bi bile pri večini. Bil je prestrašen, vznemirjen, zbal se je, res tudi zaradi tega, ker pri nas nima urejenega statusa.«
Kantarević, ki so mu zaradi te nesreče že policisti spisali za 1250 evrov glob, je zastokal: »Malo milejše bi že lahko bilo. Lahko ostanem tudi v priporu, toda kazen je previsoka.« Res bo ostal v priporu do pravnomočnosti sodbe, saj ga na Slovenijo po prepričanju sodnice ne veže prav ničesar, če bi jo pred slovensko roko pravico ucvrl v rodno Bosno, pa bi imeli težave, saj nam ta država ne izroča svojih državljanov. Obsojen je na leto dni zapora; čeprav se sliši malce nenavadno, ker izpita sploh nima, mu je sodnica po noti zakona za šest mesecev tudi prepovedala vožnjo avtomobilov, njegovi partnerici, ki je lastnica megana, pa ravno tako po noti zakona odvzela vozilo. To naj bo kazen za njo, ker je volan zaupala nekomu, za kogar je vedela, da nima izpita.
Za milejšo kazen, je sklenila sodnica Testenova, pač ni našla olajševalnih okoliščin. Tudi ona je prepričana, da je Kantarević pravočasno videl peški. Če je govoril, da ga je postalo strah, in se je tresel, ker nima vozniške, bi pričakovala vsaj, da bi izrekel še, da se je zbal tudi za posledice svojega ravnanja. A česa takega iz njegovih ust ni slišala. »Zato je sankcija primerna in pravična.«