Aleksander ukazal: »Ubij jih, mrtva usta ne govorijo«

MARIBOR – »Ne izločajte dokazov. Naj ostane tako, kot je predlagal tožilec,« je svoji zagovornici, odvetnici Tanji Kompara, pod nos zabrusil Aleksander Žlender, ko je moral ponovno sesti na zatožno klop. Čeprav je od nagnusnega trojnega umora v Fruškogorski ulici v Beogradu minilo že 23 let, se zadeva še vedno potika po sodniških predalih. Za to so poskrbeli mariborski višji sodniki, ki so oprostilno sodbo zoper Aleksandra Žlendra zaradi napeljevanja k trojnemu umoru razveljavili in zadevo poslali v ponovno sojenje. A tokrat pred drugo sodnico. Andreja Lukeš je takoj pokazala, da je ona glavna v tej dvorani, in Aleksandra Žlendra skupaj z njegovo zagovornico postavila pred vrata, saj sta kot dva sovražnika stala vsak na svojem bregu reke: »Imela sta dovolj časa, da se uskladita. Stopita pred sodno dvorano. Dam vama pet minut in da se vrneta usklajena.«

Danes 44-letni Aleksander Žlender o priznanju krivde ni hotel slišati. Ponudbo državnega tožilca Darka Simoniča, ki je v zameno za priznanje ponovno predlagal 18 let zapora, je zavrnil z besedami: »Ne priznam krivde.« Postalo je jasno, da navzoče čaka nov dolgotrajni proces. A je bilo vseeno mogoče izvedeti veliko novega o možakarju, ki naj bi z besedami »ubij jih, mrtva usta ne govorijo« ukazal ubiti 37-letnega Nebojšo Salatića, njegovo 23-letno dekle Slavico Kovačević in 17-letnega nečaka Milana Graoranova. Rodil se je v Schwandorfu v Nemčiji. Pozneje se je dolga leta mudil v Beogradu, kjer je živel njegov oče Jeronim.

Sojenje Aleksandru Žlendru za sodelovanje pri trojnem umoru sredi Beograda bi na mariborskem sodišču verjetno dvignilo še več prahu, če ne bi od zločina v Fruškogorski ulici v srbski prestolnici minilo že več kot 23 let. Njegov pajdaš v enem najokrutnejših zločinov v srbski zgodovini Radovan Joksić je bil v Srbiji spoznan za krivega in že čakal na smrt z ustrelitvijo, a so mu pozneje zaradi spremembe zakonodaje kazen spremenili v 40 let zapora. Morda bi tudi Žlendra čakala podobna usoda, če ne bi kmalu po zločinu pobegnil v Slovenijo in poniknil. Menda je živel mirno življenje v Bistrici ob Dravi.

»Odkar se je začela gonja zoper mene na sodiščih, sem izgubil službo. Moral sem si poiskati službo v Nemčiji,« je priznal Žlender, a odgovora na vprašanje sodnice, koliko zasluži, ni vedel: »Ne vem. Ne pošiljajo mi plačilnih list. Dobim le nakazilo na transakcijski račun.« Zato pa je dobro poznal odgovor na vprašanje, ali naj mu sodi sodnica posameznica ali naj sojenje poteka pred senatom: »Sodite sami. Da bodo manjši stroški. Saj itak ne vem, kdo bo vse to plačal,« je cinično pristavil Aleksander Žlender. Sojenje se bo začelo sredi novembra.