BRVACE – Strinjali smo se z Ireno, vnukinjo 82-letnega Antona Lukšeta, ki so ga zadnjič tako hudo napadli trije Romi, da sta za to, kar se je zgodilo njenemu dedku, kriva država in njen čistunski odnos do spoštovanja človekovih pravic, ki je v bistvu neenakopraven. Država bi morala biti namreč enaka in pravična do vseh, do zadnjega tudi enako kaznovalna in restriktivna. Saj veste, pred zakonom bi morali biti vendarle vsi enaki! Naša država si nikakor ne bi smela zatiskati oči, prav nobena družbena skupina si namreč ne želi niti ne zasluži pokroviteljstva. Niti civili niti Romi, nihče! Potem ko so Antona tako brutalno pretepli in oropali, je policist Ireni dejal: »Lahko jih sicer civilno tožite, ampak saj veste, od Cigana ne boste nič dobili!«
Že skoraj biserna zakonca
Brvace so le kilometer od Grosuplja. Včasih je tu mimo vodila poštna cesta, zato so v Brvacah še danes ponosni na Staro pošto, zgodovinski objekt, ki je bil najprej poštna postaja s prenočišči in hlevi za konje, potem klavnica, po drugi svetovni vojni pa so v dozidane hleve naselili krave. Danes so tam stanovanja. Tja so za hlapca vzeli tudi Antona, ki je bil dolga leta furman, vse do zaslužene penzije. Pravzaprav je še danes, brez konjev pri njem pač ne gre. Dva ima pa še kozo povrhu. Nekaj čez 20 let je imel Anton, ko je spoznal desetletje starejšo Pavlo, se z njo poročil ter se preselil k njej, k Lazarjevim, kot se reče po domače. Decembra jih bo naštela že 93, dobro se drži. »Kar luštno je bilo,« je z rahlim nasmeškom pomislila gospa, ki je s Tonetom v dobrem in slabem že polnih 58 let. Na njuna vrata trka že biserna poroka.
»Ko sem prišel k hiši, je bila v štali samo ena krava. Vse, kar sem kupil, je bilo prigarano,« je v tistem spregovoril Anton, ki mu misli rade uidejo. Še dobro, da je tu njegova Pavla, ki je ves ta čas krčevito podpirala štiri vogale hiše. »Veš, jaz sem moral v službo hoditi, ona pa je ostala doma.« Njuni hčerki Vida in Marija sta jima trpko kmečko življenje olepšali s šestimi vnuki – s Simonom, Melito, Tanjo, Vesno, Ireno in njenim bratom Tomažem, ki je žal umrl v prometni nesreči.
S kolom in vilami
Pavla je sedela na lesenem podstavku pred hišo in opazovala naravo, z enim očesom spremljala še Ireno in pravnukinjo Enejo, z drugim moža, ki se je opiral na obe bergli. Toneta, tistega pravega vaškega posebneža, trmastega, žilavega, znanega daleč naokoli. Vsi ga imajo radi. Brez kolesa ni šel nikamor. Vsak dan se je z njim odpravil v Grosuplje, v vas, kot se reče, tudi na deci dobrega vinca. Zadnjič se je moral odpraviti peš. Težko je šel. Domačinom se je zdelo vse to vsaj čudno, če ne zelo nenavadno. Še dobro, da niso vedeli, kaj se mu je zgodilo. Če bi, bi jih popadla takšna jeza, da bi morali posredovati celo varuhi človekovih pravic. »Ravno sem v štali kidal in futral konje,« se je spominjal Anton in močno zakašljal. Prižgal si je cigareto in globoko vdihnil. Še danes se nerad spominja tistega dogodka, nerad prizna, da ga je strah, da ga vse boli.
Ravno se je spustila tema, ko je prišel iz hleva
V rokah je držal vile. Takrat pa so se pred njim pojavili Romi. »Trije Cigani in ena Ciganka!« jih ima še v živem spominu. S policijske uprave smo izvedeli, da so bili moški stari 15, 22 in 30 let. Ciganke policijski viri ne omenjajo. »Jaz nič nimam, pojdite stran,« jih je prosil šepajoči starec. »Eden mi je rekel, da mi je lub'co pripeljal! Toda, kaj naj z njo?!« je z ogorčenjem nadaljeval. Zdelo se mu je, da ga je ciganski nepridiprav želel tudi pozdraviti oziroma nekaj podobnega temu: »'Daj mi roko, daj mi roko!' je od mene zahteval. Še sreča, da mu je nisem dal, saj bi mi zagotovo odletela.« Ste jim še kaj rekli, smo ga povprašali. »Nič, prav nič nisem rekel ...« Saj tudi ni mogel, ko se je nadenj vsul plaz udarcev. Pa ne kakršnih koli.
»Orka madoniš, takrat pa zagledam lesen kol!«
Mlajša dva, očitno najkrvoločnejša, sta ga namreč brez vsakršnega sramu in spoštovanja do starejših skoraj pobila. Eden ga je tolkel s kolom, drugi z vilami, ki jih je Antonu pred tem iztrgal iz rok. »Pretepla sta me kot sto hudičev!« Tepla sta ga po hrbtu, »pa po nogah pa povsod«, je dodal še vedno žilavi Anton, ki ga je moralo zagotovo hudo boleti. »Seveda me boli! Saj še hoditi ne morem več normalno!« Udarci so mu naposled zlomili ramo in poškodovali koleno, zaradi česar so mu ga morali pozneje na ljubljanski urgenci punktirati. Tam je dobil tudi ramensko opornico.
Ste kaj tulili, ječali, smo ga vendar morali spodbosti. »Nič nisem tulil,« je junaško odvrnil, s čimer se Pavla ni povsem strinjala. »O, ja, pa še kako je jamral!« Pavla je tedaj, ko so njenega moža pretepali, delovala več kot prisebno, odbrzela v kuhinjo, poklicala policijo pa še reševalce. »Kar hitro so prišli,« je pohvalila tiste v modrem. Pa še vedno ne dovolj hitro, saj so jo Cigani še pravi čas podurhali in seboj odnesli električno kosilnico s kabelskim podaljškom vred. »Štiristo evrov sem dal zanjo v Grosuplju!« Toliko kot ima Anton penzije. Njegova žena je od letos sploh nima več, saj ji je ta država, ki človekove pravice tako strastno ščiti, starostno pokojnino preprosto odvzela.
Maščevalni Romi
Ta država je zamižala tudi teden dni po tem dogodku. Spet so se pojavili Romi in Antonu ukradli še kolo. Očitno je sledilo maščevanje, povračilni ukrepi, saj so trojico policisti potem izsledili, in kot so nam še sporočili – »po vseh zbranih obvestilih, to je bilo 9. novembra, tudi odvzeli prostost 22-letnemu moškemu iz Grosuplja ter ga s kazensko ovadbo privedli na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku, ta pa je zanj odredil pripor«. No, na srečo je bilo Antonovo kolo tako dobro zaklenjeno, da so ga potem zgolj nemarno odvrgli v bližnji dolini.
»Saj so Cigani vedno hodili, da pa bi takole napadli, to se pa še ni zgodilo,« je premišljeval Anton, ki ga je že priganjalo h konjem. »Nafutrat jih grem. Potem se grem pa malo uleč.« Pavla je medtem zakurila peč in pripravila kosilo – zelje in krompir. Še posebno slednjega želimo zakoncema Lukše kar največ!