Manekenka obžaluje, da si je pri 14 letih preoblikovala nos (FOTO)

Je ena najbolj iskanih manekenk. Velja za eno najlepših žensk na svetu, ki se ponaša z menda najbolj popolnim obrazom, s katerim se bolj kot katera koli druga lepotica skoraj povsem približa antičnemu idealu simetrične popolnosti. A ne (le), ker bi bila narava do Belle Hadid znatno bolj radodarna kot do drugih, pri tem ji je nekoliko na pomoč priskočila tudi lepotna kirurgija.

Mama Yolanda (na sredini) je bila do hčera neizprosna. FOTO: Osebni Arhiv

Po letih zanikanja vsakršnih posegov je zdaj priznala, da si je že pri rosnih 14 letih kirurško popravila in preoblikovala nos, česar pa, če bi lahko čas zavrtela nazaj, ne bi še enkrat storila.

»Želim si, da bi obdržala nos svojih prednikov,« obžaluje lepotica, po kateri se pretaka palestinska kri in ki želi enkrat za vselej razčistiti, da je to edini lepotni popravek, ki si ga je privoščila. »Nikoli nisem uporabila polnil. In kdor trdi, da sem si privzdignila veke – zahvala gre lepilnemu traku, kar je eden od najstarejših trikov v manekenski industriji!«

Aplikacija za štetje kalorij

V luči Bellinega priznanja se je na manekenkino mamo Yolando vsul val kritik, kako je svoji hčerki lahko pri le 14 letih, ko je vendar bila še otrok, pustila leči pod nož. Še več, marsikdo je prepričan, da jo je k temu spodbujala prav ona, nekdaj tudi sama uspešna manekenka, saj do svojih lepih hčera, Belle in Gigi, ki sta obe zakorakali po modnih brveh, nikoli ni bila prizanesljiva. Gigi je tako odsvetovala igranje odbojke, češ da je to preveč možat šport, zaradi katerega bi se njeno sloko telo lahko spremenilo v preveč nabito.

Vselej se ji je zdelo, da živi v senci lepše, bolj priljubljene, bolj žareče sestre. FOTO: Osebni Arhiv

Zasipala ju je s shujševalnimi nasveti, zgolj ob njunih rojstnih dneh je pogledala stran, a s pripombo, da si en večer morda lahko privoščita nekaj pregreh, a se morata že naslednje jutro vrniti k rutini odrekanja. Nič čudnega, torej, da je Bella že od otroških let preštevala kalorije in v srednji šoli padla čez rob v anoreksijo.

»Aplikacija, ki mi je štela kalorije, je bila moj pekel. Za v šolo sem si pripravila svoje malo kosilce – tri maline in steblo zelene. Zdaj mi je jasno, da sem tako poskušala imeti pod nadzorom vsaj lastno telo, če že drugega nisem imela.«

Borila se je z anoreksijo in izkrivljeno samopodobo, vseskozi pa je imela tudi občutek, da zgolj životari v senci po lastni presoji lepše sestre Gigi. »Bila sem grša. Bila sem rjavolasa, ne svetlolasa kot Gigi. Nisem bila tako kul in družabna kot ona. To niso le moje besede, tako so o naju govorili tudi drugi. In ko vse to slišiš enkrat preveč, začneš v to verjeti.«

In v to je verjela še po tem, ko se je že prebila v svet mode in tam zasijala, »a počutila sem se kot vsiljivka, kot da ne spadam tja. Spraševala sem se, kako je lahko dekle, ki jo pestita tesnoba, slaba samopodoba, ki se spopada z motnjami hranjenja in ne mara, da se je kdo dotika, pristalo v svetu mode. A naučila sem se odlično igrati in si na obraz narisati nasmeh.« Pri tem pa še dodaja, da je zaradi občutka, da mora nekaj dokazati, minulih sedem let garala brez prediha.

Zaradi občutka, da mora nekaj dokazati, je garala. Nikoli ni zavrnila nobenega dela, nikoli zamudila. In je pregorela. FOTO: Piroschka Van De Wouw/Reuters

»Nikoli nisem zamudila, nikoli ničesar odpovedala,« po lastni oceni je v minulih sedmih letih delala 350 dni na leto, dokler ni lani pregorela. In si prvič v manekenski karieri vzela oddih. Ne da bi šla na zaslužen dopust, ampak ker so njene notranje bitke postale prehude in si je zaradi depresije, v kateri se je utapljala, poiskala strokovno pomoč.

Tri leta joka

Že lani je javno razkrila svojo depresijo in sledilcem pokazala objokane sebke. Zdaj pa priznala, da je, preden si je poiskala pomoč in za dva tedna vkorakala v rehabilitacijsko kliniko za duševne motnje, tri leta vsak dan jokala. Solze je le toliko posušila, da je odšla na delo. In se nato v joku zlomila.

Čeprav je ena najbolj iskanih manekenk, se zaradi izkrivljene samopodobe še danes ne mara videti v zrcalu. FOTO: Osebni Arhiv

»Tri leta sem se vsako jutro zbujala histerična, v solzah, sama. Tega nikomur nisem pokazala. Obrisala sem si solze, šla na delo, jokala med kosilom v svoji zeleni sobici, nadaljevala delo, ob koncu delovnega dne pa šla v hotel – v tistega, v katerem sem tedaj pač bila – in jokala, dokler nisem zaspala. Zjutraj pa sem se zbudila spet v solzah. In dan se je ponovil.« Čemu, ni znala razložiti.

»Morala bi biti srečna. Moje življenje bi moralo biti čudovito. Zato sem imela občutek, da se niti nimam pravice pritoževati, torej pomoči niti ne potrebujem. In to je bila moja prva težava. Morala sem si dovoliti priznati, da čeprav je moje življenje na družabnih omrežjih videti popolno, resnica še zdaleč ni takšna.«