Jada nosi turban zaradi izpadanja las

Oboževala je svoje dolge, goste lase. Tako goste, da je morala ljudi ničkolikokrat popraviti, da je črno bogastvo v celoti njeno, brez lasnih vložkov. »Lasje so bili velik, pomemben del mene. Skrb zanje je bila kot čudovit, intimen obred, vselej pa sem se lahko tudi igrala z idejo, ali naj nosim kratke, dolge ali nekje vmes,« je dejala igralka Jada Pinkett-Smith, ki je nato skoraj čez noč odvrgla svoje kodre. Zamenjala jih je kratka, asimetrična pričeska, zdaj pa tudi o tej ni ne duha ne sluha. Namesto te turbani, vselej druge barve, pod katerimi skriva tako oboževane lase.


Modna muha, je bila prepričana večina, ko je gledala hollywoodsko zvezdnico, ki se je s turbanom na glavi sprehajala ponosno kot kraljica. In kot eksotična kraljica se tudi počuti. A to danes, ko je sprejela svoje novo pokrivalo, še malo nazaj pa je je bila groza vsakega pogleda v ogledalo, česanja ali umivanja las. »O tem nisem govorila, pretežko je,« je zdaj priznala, da ji je lasno bogastvo začelo odpadati. V velikanskih šopih. »Ko sem to prvič opazila, mi je kri skoraj zledenela od groze. Bila sem pod tušem, si umivala lase, ko mi je v roki ostal velik šop. Bil je eden tistih trenutkov, ko sem se začela tresti v strahu. Prepričana sem bila, da postajam plešasta. Zato sem se postrigla na krajše. In naslednjič na še krajše. In zato danes turban.«
Sanjalo se ji ni, čemu nenadno izgubljanje las. In kljub vrsti zdravniških testov vzroku niso prišli do dna. »Nekateri to pripisujejo stresu, drugi, da trpim za alopecio, a v resnici ne vem.« Kot tudi ni vedela, čemu tolikšna groza. Šele ko ji je uspelo na vse pogledati z druge perspektive, širše, je dognala, da to ne pomeni konca sveta. »Ljudje izgubljajo precej več kot le lase. So rakavi bolniki, so bolni otroci, sama sem izgubila le lase!«


Že izguba las je bila za Jado šok. Vendar ga je prebolela in sprejela. Malce težje pa bo prežvečila hčerino razkritje, da se je, ko je z glasbenim prvencem Whip my hair prvič okusila slavo in zvezdništvo, pod bremenom tega začela sesuvati. Ventil za sproščanje vseh nakopičenih čustev je našla le v rezanju, da je s krvjo iz nje mezela tudi tesnoba. »Začela sem se spraševati, kdo sploh sem in kak je moj namen v življenju. Pesem je prišla ven, nehala sem voditi pevske ure, po glasbeni turneji pa so od mene vsi želeli, da posnamem še glasbeni album. A bila sem povsem izpraznjena, skoraj kot mesečnica. Kot da sem padala v temno brezno. In tedaj sem se začela rezati,« je danes 17-letna Willow priznala mami in babici. Ki sprva v šoku sploh nista našli besed. Tudi, ker nista opazili ne dekličine stiske ne sledi tega. Dokler ni Willow pokazala rahle, blede brazgotine na zapestju. »O tem nisem govorila, bila sem v čudnem obdobju, kot bi za krajši čas izgubila razum. Tedaj sem doživljala vrtinec čustvene bolečine, ki je nisem znala izraziti in pokazati. Šele ko sem se rezala, sem dobila občutek, da je ta bolečina resnična.«
Samopoškodovati se je začela pri devetih letih. Skrivaj, zaupala se je le najboljši prijateljici. »Neke noči pa me je spreletelo, da je moje početje že psihotično. In sem z danes na jutri prenehala.« Pred petimi leti, torej po treh letih splakovanja notranjih bolečin z lastno krvjo.