Ireland Baldwin žrtev zadete roparke

Tudi če bi želela, Ireland Baldwin ne bi mogla skriti, da je hči Kim Basinger. Polne ustnice, nebesno modre oči in blond kodri so vsekakor geni njene lepe mame, ki ni blestela le na velikem platnu, ampak je bila tudi glavna zvezda mokrih sanj prenekaterega moškega. S podobno lepoto se lahko pohvali tudi Ireland, na trenutke kot kopija svoje mame, le da ji v teh dneh obraz kazi grda modrica na očesu, ki se širi še čez dober del mladenkinega lica.

»Bilo je pozno popoldan, ko me je napadla ženska, kot blazna zaradi drog in obupana, tako močno je potrebovala denar,« je povedala hčerka nekdanjih zvezdniških zakoncev Kim Basinger in Aleca Baldwina. Ki se zaveda, da je imela v tej nesreči tudi precej sreče, saj jo je iz nasilnega ropa odnesla le z modrico in brez svoje lastnine, po katerem bolj črnih scenarijev pa bi se lahko končalo precej huje.
 

Hitro so jo aretirali

Ni razkrila, kje jo je zaskočila roparka, a verjetno je blondinka govorila o domačem Los Angelesu, kjer je v minulih dneh rada zahajala na plažo in lovila sončne žarke. Morda tudi minulo soboto, ko se ji je pozno popoldan pokazala tudi manj lepa plat mesta angelov. Na parkirišču, na poti k avtu, jo je namreč napadla obupana norica! »Zaskočila me je, butnila v obraz, mi vzela, kar sem imela pri sebi, ter skočila v avto za pobeg, v katerem jo je že čakal partner.«

A je imela slavna lepotička srečo. Očividec ji je namreč brž pomagal, policija pa je pretepaški roparki hitro stopila na prste in jo aretirala. »Ja, imela sem srečo, hitro sem dobila pomoč. A menda – tako mi je povedala policija – postajajo takšni in podobni ropi vse pogostejši. Zaradi koronakrize je namreč vse več ljudi brezposelnih, vse več jih obupno potrebuje denar, ljudje na robu pa so pripravljeni storiti marsikaj,« je dejala Ireland in še pozvala, naj ljudje v teh težkih časih pazijo drug na drugega.

Čeprav jo je sobotni napad opomnil na včasih kruto resničnost, pa je v teh dneh imela lepotica tudi nadvse pomemben razlog za praznovanje. Sredi meseca je namreč minilo natanko šest let, odkar se ji je uspelo izviti iz primeža anoreksije, bulimije in drugih oblik motenj hranjenja, ki so ji vladale precejšen del mladosti. »Z motnjami vseh oblik in s slabo, izkrivljeno samopodobo sem se borila od dekliških let. Potrebovala sem dolga leta, da sem se sprejela in se začela imeti rada,« je pred komaj dvema letoma prvič priznala, da je imela težave.


»Najsi sem pojedla cel obrok najsi naredila le grižljaj ali dva, že sem odhitela v najbližjo kopalnico in se najedla odvajal ali pa tekla, dokler nisem več čutila nog. Ko sem se začela ukvarjati z manekenstvom in sem prebirala komentarje ljudi, sem se vselej, ko je kdo napisal, da sem previsoka, predebela ali kaj drugega, gnala na tekaški stezi do onemoglosti. Vsaj dobri dve uri skupaj. A zdaj vem, verjemite mi, vsa ta bolečina, ki sem si jo zadajala, ni bila vredna tega. Ni bilo vredno zavračati vseh teh slastnih ocvrtih krompirčkov.« V katere danes brez slabe vesti zagrize.