Mama se boji: temnopolta deklica in deček

Dobro pozna življenje v družbenem sistemu rasne segregacije, zatiranja in izkoriščanja, saj je odraščala v Republiki Južni Afriki, ko je tej še vladala politična doktrina apartheida. A če je Charlize Theron mislila, da bo s selitvijo v ZDA in poznejšim razpadom apartheida zaživela v svetu, v katerem je rasizem le še grd spomin, se je pošteno uštela. »Zaradi odraščanja pod apartheidom se verjetno bolj kot večina zavedam pomembnosti človekovih pravic in enakosti,« začenja hollywoodska lepotica, ki zdaj v šoku in grozi spremlja rasizem na pohodu. »Rasizem je precej bolj živ in prisoten, kot ljudje mislijo, ne moremo in ne smemo si več zatiskati oči!«

Tega se zadnjih nekaj let zaveda morda še za odtenek bolj kot prej, saj je pred šestimi leti postala mamica temnopoltemu Jacksonu in pred tremi leti temnopolti August, zaradi katerih v trenutni klimi ameriške družbe občasno celo razmišlja, da bi spakirala kovčke in za vselej zapustila ZDA.

Mamina velika pomoč

Tako srčno je hrepenela po otrocih, da je to občutila že kot telesno bolečino; predvsem prsi so ji otrdele in jo bolele, kot bi tudi v resnici pričakovala, ko je obet posvojitve postajal resničen. Čeprav je nato trdo padla na tla, ko se proces ni iztekel po njenih željah.

»Nekaj najhujših trenutkov mojega življenja je povezanih s posvojitvenim postopkom, ki je terjal velikanski čustveni davek. Zgodi se namreč, da se na otroka že močno navežeš, kot bi bil tvoj, posvojitev pa nato pade v vodo. Tedaj se ti v trenutku razblini vse upanje, in to te sesuje.« A so se ji 2012. uresničile dolgoletne sanje, ko je posvojila malega Jacksona in mu pred tremi leti podarila še sestrico, čeprav dobro ve, da je kot vsaka mati – naj je otroka posvojila ali rodila – delala napake. »Imeli smo slabe dni. Delala sem napake. Šli smo skozi obdobja, ko sta bila nemogoča. Vse to je ogromno za enega samega človeka, za mamo samohranilko, a po šestih letih, kolikor imam moja drobižka, vem, da ne bi želela, da bi bilo kaj drugače ali da se ne bi odločila za posvojitev,« pravi Charlize in hkrati priznava, da ji ne bi uspelo, če ne bi imela tako močnega zaledja mame Gerde.

Naj bosta ponosna nase

Ima 32 priznanj filmske kritiške srenje, tudi najodličnejšega oskarja. Velja za eno najlepših zemljank, vrh vsega pa je vredna okoli 90 milijonov evrov. A temu navkljub ne živi v kokonu, imunem proti kruti resničnosti sveta. »Le v ZDA so predeli, kamor ne bi šla, tudi če bi morala zaradi snemanja. V nekatere predele nikakor ne bi šla s svojima otrokoma,« je spregovorila o vse bolj prisotnem rasizmu. »Včasih pogledam otroka in sprevidim, da bom morala, če se bo to nadaljevalo in stopnjevalo, zapustiti Ameriko. Zadnja stvar, ki si jo želim, je, da se moja otroka ne bi počutila varna v državi, kjer živimo.« Ob čemer še dodaja, da ju želi vzgojiti z zavedanjem in ponosom do lastnih korenin. »Želim, da vesta, od kod prihajata in sta na to ponosna. Čeprav bosta tudi vedela, da stvari zame niso povsem enake kot za njiju, naj je to še tako nepravično.«