Zvezdnika rešila šele prodajalka avtomobilov

Med norostjo in genialnostjo je le tanka meja, na njej pa se Brian Wilson, prvi mož in soustanovitelj legendarne ameriške glasbene zasedbe Beach Boys, že vse življenje lovi in izgublja ravnotežje. Kajti medtem ko po eni strani – tako menijo glasbeniki in kritiki – velja za eno najvplivnejših in najbolj ustvarjalnih sil popularne glasbe, ga po drugi že od mladostnih let preganjajo glasovi v njegovi glavi, ki so ga pregnali celo v objem alkohola in drog. »Droge mi niso bile všeč same po sebi. Bile so le sredstvo, s katerim sem poskušal urediti kaos v glavi. A rešile niso ničesar,« je glasbenik iskreno zapisal v svojih spominih I am Brian Wilson (Sem Brian Wilson), ki so te dni prišli na knjižne police.

Že v otroštvu mu ni bilo postlano z rožicami. Kajti četudi je bila očetova ljubezen do glasbe tista, ki je brate Wilson gnala v svet melodije in ritma, da so sploh ustanovili kultni bend, jih je oče hkrati teroriziral in se pri vzgoji zanašal na telesno kaznovanje. »Bil je nasilen in krut. Kadar je preveč pil, se je spremenil v pošast. Z mojimi strahovi se je spopadal tako, da je vpil in me tepel. Ali pa si je iz očesne jamice iztaknil svoje stekleno oko in nas silil, da zremo v prazno votlino,« piše o odraščanju. In obdobju, ko je njegova tesnobnost prvič privrela na plan. Pri 14 letih sprva v obliki jecljanja, na začetku šestdesetih, ko so bratje ustanovili skupino, pa je prvič doživel grozo paničnega napada. »Zdelo se mi je, da se izgubljam,« zato se je v upanju, da spet najde pot do samega sebe, zatekel h kajenju marihuane, snifanju kokaina in goltanju pomirjeval, ko jih je štel 22, pa je tudi prvič zaplaval v halucinogeni svet droge LSD. In teden za tem so v njegovi glavi začeli bobneti glasovi. »Nisem vedel, kako se spopasti z njimi. Poskušal sem jih preslišati. Poskušal sem jih pregnati z alkoholom in drogami ter s pomočjo terapij. Najsi sem spal ali nisem, nič jih ni utišalo. Odzvanjali so kot glasovi resničnega človeka, povsem drugačnega od mene, ki ga ne morem nadzirati, a je ujet v moji glavi.« Pri miru so ga pustili morda le, ko je v snemalnem studiu ustvarjal glasbo. »Bili so strašljivi. Pripovedovali so mi, da je moja glasba zanič; naj se že spravim k delu; da zaostajam; da prihajajo pome: in da je to konec, da me bodo ubili. In ker niso želeli izginiti, sem moral nekako zagotoviti, da zaradi njih ne bom izginil jaz.« V najhujših obdobjih se je pred svetom skril v svoje stanovanje. Ali pa našel neke vrste zavetja v bolnišnici za duševne bolezni. A glasovi in halucinacije niso izginili. »Moje telo je bilo prezasičeno z drogami in alkoholom, v glavi sem imel same slabe zamisli. Bil sem depresiven, zaradi česar sem pridobival težo. To me je dodatno potrlo, težak sem bil čez 140 kilogramov.«

Nič mu ni pomagalo. Zato je grabil za vsako rešilno bilko, sredi 70. let pa jo je našel v psihologu Eugenu Landyju, ki mu je postavil diagnozo paranoidne shizofrenije in ga nadzoroval 24 ur na dan. Do Briana ni mogel nihče, ne da bi ga Landy prej natančno preveril. Kar mu je mastno zaračunaval, ga pital z najrazličnejšimi tabletami, mnogi pa so Landyjeve metode razglasili za neetične. A ga je vendar imel, s premori, v krempljih dolgih devet let. Dokler Wilsonu ni poti prekrižala prodajalka avtomobilov Melinda Ledbetter, ki ji je Brian skrivaj podtaknil listek z besedami »osamljen in prestrašen«. V njem je nemudoma prepoznala zadrogirano in prestrašeno dušo, potrebno pomoči. Poklicala je glasbenikove brate in mamo in s skupnimi močmi so se potrudili iz Brianovega življenja izriniti Landyja, ki je poskušal postati zvezdnikov edini dedič. In sčasoma je Melindi, ki jo je glasbenik leta 1995 popeljal pred oltar, vse to tudi uspelo.