Zvezdnik je osrečil osamljenega avtista

Prizor, ki je ganil ZDA: mati avtističnega dečka je prek facebooka sporočila, kako jo je poteza zvezdnika ameriškega nogometa Travisa Rudolpha spravila v jok. Rudolph je namreč med kosilom v šolski jedilnici delal družbo njenemu sinu, ki se mu sošolci in drugi učenci zaradi njegove bolezni raje izogibajo, zaradi česar Bo Paske najpogosteje je sam.

»To je bil eden redkih dni, ko mi ni bilo treba skrbeti, ali bo moj Bo kosil sam,« je zapisala njegova mama Leah.

Tistega dne je osnovno šolo v Tallahasseeju, prestolnici ameriške zvezne države Florida, obiskal Travis Rudolph, ki za floridsko državno univerzo igra na položaju napadalca (slovi po hitrosti in visokih skokih), in se učencem pridružil pri kosilu. Ko je prišel v jedilnico, se je malo razgledal in opazil fanta, ki je jedel popolnoma sam. Niti za trenutek ni razmišljal, ampak se je odpravil naravnost do dečka in jedel z njim.

»Prijatelj mi je poslal čudovito fotografijo in pripisal 'Travis Rudolph kosi s tvojim sinom'. Odgovorila sem mu 'Kdo je Travis Rudolph?' in takoj mi je odpisal, da je igralec nogometa. Začela sem jokati. Travis in še nekaj drugih igralcev ameriškega nogometa je obiskalo osnovno šolo, v katero hodi moj sin. Ne vem povsem dobro, kaj je napeljalo neverjetno dobrega človeka, da je sedel k mojemu sinu, a z veseljem povem, da tega nikoli ne bom pozabila. Tega dne me ni skrbelo, ali bo moj krasni fant jedel sam, bil je v družbi človeka, ki je junak. Travis Rudolph, najlepša vam hvala, eno mamo ste zelo razveselili in dobili dosmrtna oboževalca!« je zapisala.

Povedala je še, da je na neki način hvaležna za avtizem, saj se ji zdi, da bolezen sina včasih varuje pred okolico. »Zdi se, da ne opazi začudenih pogledov ljudi, ko začne nenadzorovano ploskati z rokami, da ne opazi, da ga ne vabijo na praznovanja rojstnih dni. Zdi se tudi, kot ga ne bi motilo, ker vedno je sam.«

Njena objava se je razumljivo hitro razširila po družabnih omrežjih, po tistem je Leah že spoznala Travisa, ki je povedal takole: »Take reakcije pa zares nisem pričakoval. Vendar mi je všeč, da mi je uspelo pritegniti pozornost ljudi na ta problem. Med kosilom sva z Bojem lepo klepetala. Ko sem prisedel, nisem vedel, da trpi za avtizmom. Preprosto sem hotel sedeti ob fantu, ki je kosil popolnoma sam. Zelo lep nasmeh ima, je zelo prijeten in prijazen. Vprašal me je, ali sem profesionalni igralec ameriškega nogometa, in rekel sem mu, da še ne.« In še: »Otroci se prav zares zgledujejo po nas, še dobro se spominjam, ko sem bil tudi jaz v osnovni šoli. En človek lahko pomeni veliko razliko in takole razmišljam: kaj pa, če sem jaz ta človek?«

No, po Travisovi družbi se je za Boja marsikaj spremenilo. Zadnje dneve pri kosilu ne sedi več sam, veliko družbe ima. Bo pravi: »Bilo je super in vsi so zelo ponosni name.« In dodaja: »Kot bi sedel na mavrici, jaz s Travisom Rudolphom in prijatelji.«