Videz vara! Kajti čeprav se je zunanjim opazovalcem morda zdelo, da ima Devon Murray v življenju vse, kar si lahko zaželi, je zvezdnika kultne filmske franšize o mladem čarovniku Harryju Potterju pod bleščečo zunanjostjo razžirala vseobsegajoča potrtost. »Igraš v filmih Harryja Potterja, imaš najboljše življenje na svetu, so mi govoričili vsi. A čeprav so deloma imeli prav, sem se vendar moral tudi marsičemu odpovedati,« pa se je zdaj odprl britanski mladenič, ki se že desetletje bori z močno depresijo – ta ga je pognala celo na rob samomora.
Sam s konji
Depresija ne izbira. Reven ali bogat, slaven ali anonimen, privlačen ali ne, v vsakogar se lahko zažre temna senca neutoložljive potrtosti in brezupa. In čeprav je Devon, ko je pri 12 letih stopil v čevlje Seamusa Finnigana, učenca akademije za mlade čarovnike Bradavičarke, začel živeti sanje večine fantov, je bila to zanj hkrati uresničitev sanj in najhujša nočna mora. »Biti del Harryja Potterja je bila najboljša, a tudi najslabša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Dobro desetletje sem zaradi snemanj večinoma preživel odtrgan od družine, stran od prijateljev, stran od vsega, kar sem poznal. Še zdaj se živo spominjam svojega 16. rojstnega dne, ko sem padel na dno. Nastanjen sem bil v čudoviti hotelski sobi v središču Londona, dan prej smo praznovali kar na snemanju, soba pa je bila polna daril. Moral bi biti ves iz sebe od sreče, a bil sem grozno potrt. Skoz in skoz nesrečen.« In ta občutja niso izginila, pač pa se iz leta v leto zgolj stopnjevala, in prav nič ni pomagalo, ko ga je leta 2007 doletela še pareza obraznega živca, poškodba, zaradi katere oslabijo ali povsem ohromijo mišice polovice obraza. To mu je uničilo še zadnje ostanke samozavesti. »Nisem želel, da me ljudje vidijo. Nisem želel, da vedo, kako se počutim. Niti hiše nisem hotel več zapustiti.« In namesto da bi se tedaj po oporo obrnil k prijateljem, jim je raje obrnil hrbet, jih skoraj v celoti odrezal iz svojega življenja. V edino uteho mu je bilo, če je čas preživljal v staji s svojimi konji, saj so ga le ti zamotili, da ga niso vseskozi prestreljevale samomorilske misli.
Spet bo igral
Uničujoča čustva je zadrževal v sebi, nikomur ničesar niti črhnil. Ko pa ga je letošnjo pomlad na sodišče zvlekel nekdanji agent, ker mu je bil igralec dolžen dobrega četrt milijona evrov neizplačanih honorarjev, se je v Devonu porušil jez. »Vse moje samozaupanje se je razblinilo, dosegel sem najgloblje dno. V notranjosti me je razžiralo, a tega nisem želel deliti z nikomer, saj nisem želel, da začno name gledati v drugačni luči. Imel sem občutek, da sem vse pustil na cedilu. Da sem razočaral starše, da ničesar, česar se lotim, ne naredim prav.« Ko je staršem poslal telefonsko sporočilo, da mu je žal za vse. Kar je bil njegov tihi krik na pomoč. »Šel sem v konjsko stajo, ki naj bi jo očistil. A sem konje le spustil na travnik, v roki pa se mi je znašla vrv za obešanje perila. Vrgel sem jo čez ograjo, pripravljen, da se obesim.« A je k sreči zaleglo njegovo sporočilo staršem, saj je bila mati že tam. »Dobil sem pomoč, četudi zanjo nisem prosil, vsaj neposredno ne.«
Od skoraj usodnega aprila se je odvrtelo že nekaj mesecev, Devon pa je vendar naslovil težavo, ki ga pesti že dobro desetletje. Končno je zaradi globoke depresije poiskal strokovno pomoč. »Žal mi je, da nisem česa rekel že tedaj, ko sem jih štel 16. Tako ne bi prišlo do vsega tega,« iskreno pripoveduje zvezdnik. A bolje pozno kot nikoli, saj lahko zdaj vendar reče, da je v najboljšem duševnem stanju zadnjega desetletja. »Na dobri točki življenja sem. Pripravljen, da spet zaživim, začnem spet igrati. Pripravljen sem, da znova postanem jaz.« Ob čemer polaga na srce, naj temačnih mislih ne zadržujemo v sebi in naj brez občutka strahu in sramu zaprosimo za pomoč, če jo potrebujemo.
