Znana igralka je umrla in se vrnila v svoje telo

Neznano nam v kosti nažene strah. Tudi zaradi tega marsikoga ob misli na smrt in tem, kaj je po njej, zmrazi. Večno vprašanje, na katero živi nimamo odgovora. No, vsaj večina. »Imela sem občutek, da sem umrla. Nad menoj se je pojavil velikanski vrtinec svetlobe in – bum! Nekako me je vsrkalo v to čudovito, belo svetlobo,« se Sharon Stone spominja dne, ko se je leta 2001 zaradi možganske anevrizme, ki so jo zdravniki sprva spregledali, srečala s starko s koso. Ki pa se je nato obrnila, ker pač še ni napočil zvezdničin čas.

Do septembra pred 15 leti, ko jih je štela 42, je iz svojega življenja naredila več kot marsikdo drug. Do tedaj se je namreč že uveljavila kot hollywoodska lepotica z igralskim talentom, ki ji je prinesel že nominaciji za zlati globus (z erotično kriminalko Prvinski nagon) in oskarja (s filmom Kazino). S posvojitvijo dojenčka pa je že leto dni okušala tudi čare materinstva. A to je le delček tega, kar je danes 58-letni zvezdnici usojeno doseči. 
»Živa sem ostala z namenom. Izpolniti moram svojo usodo, veliko usodo,« je prepričana zaradi bližnjega srečanja s smrtjo, ki se je nič več ne boji. »Zaradi te izkušnje se ne bojim več umreti. Poleg tega pa lahko ljudem povem, da je smrt dar. Ko pride pote, je čudovito. Smrt je blizu in je varna. Nikakor ne oddaljena in srhljiva stvar, ki bi se je morali bati.«

Smrti se ne boji. Morda zato, ker je tedaj, ko ji je zrla v oči, spet naletela na svoje ljube, ki pa ne živijo več. »Tedaj sem videla ljudi, ki so že umrli in sem jih imela zelo zelo rada. Pozdravit so me prišli že mrtvi prijatelji. Odšla sem na najbolj neverjetno potovanje, ki me je povedlo v svetove onkraj našega.« 
Skoraj ji je bilo žal, da se je tako hitro vrnila v svet živih. »Vse se je zgodilo s skoraj svetlobno hitrostjo. V enem trenutku sem bila tam, že v naslednjem pa sem bila spet tu, znova v svojem telesu.« Toda najsi je bila njena pot v onostranstvo še tako kratka, se je za vselej zarezala vanjo. »Ta dogodek je korenito vplival na moje življenje. Spremenil me je. Od tedaj nisem več ista.«

Vse se je začelo kot glavobol. Dokaj običajen pojav, ki pa ni izginil po nekaj urah ali dnevu. Moč bolečine, ki je Sharon razbijala v glavi, se je iz dneva v dan le krepila, da je po treh dneh agonije vendar odšla v bolnišnico. A so kirurgi med operacijo anevrizmo zgrešili, prepričani, da ji je zgolj počila žila in da se je krvavenje zaustavilo samo. Toda pošteno so se zmotili. »Preteklo je še devet dni, moje zdravstveno stanje pa se ni izboljšalo niti za las. Šele med naslednjo operacijo so opazili, da mi možgane zaliva kri iz arterije. V možgane sem krvavela devet dni!« se spominja Sharon, ki je nato naslednji dve leti znova osvajala najosnovnejše spretnosti, kot sta hoja in govor. Zaradi česar je, seveda, za tisto mučno obdobje igro obesila na klin. »Zdelo se mi je, kot da se mi je v celoti spremenila genska sestava.«