Kje je meja, ko se iz občasnega ljubitelja vinske kapljice spremeniš v alkoholika? Zdravniki – in večina običajnih ljudi – bi verjetno trdili, da je nekaj steklenic popitega alkohola vsekakor znak, da imaš težave, kar pa očitno ne velja za ikono francoske kinematografije. Gerard Depardieu naj bi na dan namreč pospravil tudi 14 steklenic rujne kapljice, seveda z vmesnimi premori še za druge alkoholne dobrote, a vendar vselej ohranil trezno glavo. Vsaj deloma. »Nikdar nisem popolnoma pijan, le rahlo okajen. Potrebujem le desetminutni dremež in, voila, srknem malce roseja in že sem svež kot rožica.«
Pred 15 leti je francoskemu zvezdniku počasi začelo pešati zdravje, težave s srcem pa so ga leta 2000 privedle v bolnišnico, kar naj bi ga le malo predramilo. »Po srčnem obvodu, ob povišanem holesterolu in podobnem sem postal bolj pazljiv. A ne bom še umrl, še vedno imam veliko energije,« je dejal igralec, ki pa je zdravnike pustil odprtih ust, ko jim je opisal svoj običajni dan. Kot se za zvezdnika spodobi, že dopoldne, pred deseto uro, pozdravi dan s šampanjcem, kar pa je komaj začetek, saj mu sledi zbirka, ki bi jo lahko našli le v dobro založeni trgovini alkohola. Od rdečega vina in roseja, do piva, vodke in viskija. »Po šampanjcu se okrepčam s pastisom, morda ga popijem pol steklenice. Pri kosilu popijem dve steklenici vina, v popoldanskem času se razvajam ponovno s šampanjcem in pivom, popijem pa tudi preostanek pastisa. A zvečer si najraje natočim viski ali vodko. Ali morda kar oboje,« je razčlenil svoje pivske navade in pridal, da se opijanjanja ne loti kot drugi ljudje. »A če se odločim piti, tega ne delam kot normalna oseba. Popijem lahko 12, celo 14 steklenic vina v enem dnevu.«
Vinogradnik ne prisega na draga vina
Nekateri pijejo, da pozabijo. Drugi, bolj sramežljive sorte, da lažje navežejo stike z drugimi ljudmi. Spet tretji, da se opogumijo. Depardieu pa, ker obožuje občutek vznesenosti, ki mu ga da alkohol. »Pijem, ko se dolgočasim, saj se, ko sem pijan, čutim živega. Čutim le navdušenje do vsega,« se je razgovoril o svoji veliki ljubezni, a se ni omejil le na njeno uživanje. V Rusiji, katere državljan je postal nedavno, bo namreč kmalu začel pridelovati organsko vodko, že nekaj časa pa je tudi redni obiskovalec Alžirije, kjer goji vinorodno rastlino. »Vina, ki ga pridelujem, ne hranimo v vinskih kleteh za posebne priložnosti. Pije se ga v krogu prijateljev, morda ob igri kart,« pa se pri svojih vinogradniških podvigih ne obremenjuje s tem, da bi njegova vina prejemala odličja in priznanja. A ne nazadnje mu je količina bolj pomembna od kakovosti. »Ljudje, ki cenijo vino, ne pijejo veliko. Resnično kakovostnega vina popiješ le požirek ali dva. Z njim se ne moreš napiti, saj je to tako, kot bi se želel do slabosti najesti stvaritev visoke kulinarike. Tega pa ne maram in ne počnem!«
Večkrat aretiran
Kljub bogatemu pivskemu urniku, zaradi katerega bi moral biti vsaj malce zaskrbljen, priznava, da je življenje več kot nenehna opitost. Kot tudi zavrača, da bi kdaj prestopil mejo iz okajenosti v pijanost, s čimer pa se verjetno ne strinjajo njegova policijska kartoteka in naslovnice časopisja. Pred tremi leti je mehur namreč izpraznil kar na tla potniškega letala, seveda pod vplivom žgane kapljice – tako vsaj njegovi zgroženi sopotniki. Leto pozneje pa je pijan padel s skuterja, spet v alkoholni omami, saj je krvna preiskava pokazala skoraj štirikrat višjo vsebnost alkohola, kot je po francoskih zakonih še dovoljena. Kar pa je le začetek.
V samoobrambi se je spoprijel z levoma
Moški proti živali. Večni boj, ki traja že od pradavnine, čeprav danes nujo po hrani prevečkrat zamenja sporna zabava lova brez razloga. Toda galski zvezdnik, ki se je sredi afriške pustinje spoprijel s kar dvema grivatima zverinama, se mogočnega kralja živali ni lotil, ker bi ga žejalo po krvi ali ker bi mu krulilo v želodcu. K temu ga je priganala nuja po golem preživetju. »Zamislite si, da se vozite v džipu, ko obstanete. Avtomobil se vam pokvari, vi izstopite, ko se iz oči v oči znajdete z levoma. Ustrelil sem, da bi ju prestrašil. A se nato nista več premaknila,« se svojega zmagoslavja spominja Gerard, a poudari, da se je na črno celino odpravil zaradi Afrike, ne zaradi želje po lovu. »Ubil sem dva leva in dobro razumem, čemu ga imenujejo kralj džungle. Šlo je za povsem legitimno samoobrambo.«
