Življenje z rockerji 
podobno infarktu

Rockerska glasba naj bi hodila z roko v roki z drogami in seksom. A čeprav je razuzdani življenjski slog rockerskih mačkov pogosto pretiran, največkrat v promocijske namene, so člani enega najrazvpitejših bendov to vodilo več kot le upravičili. Ameriška glasbena zasedba Guns N' Roses, ki je zaznamovala 90. leta preteklega stoletja, si namreč ni zaman prislužila vzdevka najnevarnejšega benda na svetu. »Življenje z njimi je bilo, kot bi vsak dan doživljala srčni napad,« se neskončnih zabav v svojem majhnem stanovanju z le eno spalnico spominja Vicky Hamilton. Tja so se tedaj še neznani glasbeniki drug za drugim postopno vselili in pod Vickyjinim vodstvom doživeli preboj, s katerim so za vselej spremenili svetovno glasbeno sceno.

Bila so zgodnja 80. leta in Vicky se je iz mesteca v Indiani preselila v obljubljeni Los Angeles, delo natakarice zamenjala za prodajalno plošč ter začela slediti svojim sanjam. Sanjam, da bi na poti proti slavi pomagala glasbenikom, ob glasbi katerih ji zaigra srce, ko ji je pot prekrižal tedaj še neznani Axl Rose, v očeh katerega so že tedaj švigale strele in iskre. Za njegov pravkar ustanovljeni bend, četudi uradno še ne njihova menedžerka, je začela iskati klube, kjer bi lahko igrali, peterica mladcev pa je zagreto vadila v majhnem podstrešnem stanovanju, kjer so si uredili tudi domovanje. Vse do prelomne noči, ko je na njena vrata potrkal kitarist Slash. Z vprašanjem, ali lahko Axl nekaj dni uporablja njen kavč, saj ga zaradi sicer za lase privlečenih obtožb o posilstvu išče policija. »Prisegel mi je, da je ni posilil. Je pa dekle po spolnem odnosu vrgel iz studia brez njenih oblačil, zaradi česar sta jo gnala bes in maščevanje.« A predvidenih nekaj dni se je razvleklo v šest mesecev, za Axlom pa so si na tleh njenega domovanja uredili zasilna ležišča še Slash, kitarist Izzy Stradlin in bobnar Steven Adler. In Hamiltonova je lahko, hočeš nočeš, iz prve roke spoznala, kaj rockersko življenje resnično je. Kot za stavo so praznili eno steklenico viskija za drugo, povsod so ležali cigaretni ogorki in ostanki hitre prehrane, stanovanje se je ovijalo v dim marihuane, iz spoštovanje do nje, ker ji močnejše droge pač niso dišale, pa so vlekli kokain in si vbrizgavali heroin na strehi bloka. Ponoči so s seboj privlekli dekleta, vsakokrat druga, Hamiltonovo pa je pogosto zbudilo butanje policije na vrata. »Zbujala sem se, ko mi je v obraz svetila policijska baterijska svetilka. Bilo je noro, resnično noro obdobje.«

Axl – prijazni deček in demon hkrati

Da so jim dišale droge, ni nikakršna skrivnost, prej stalnica tabloidnih časopisov. Adler je v naslednjih letih kar 28-krat vzel prevelik odmerek, doživel dva srčna napada in kap. Slash je pretekla tri desetletja v veliki meri zapravil z zdravljenjem kokainske in heroinske odvisnosti. Izzy je zaradi zaužitja mamil za 96 ur padel v komo, basistu Duffu pa je zaradi omamljanja razgnalo trebušno slinavko. Le njihov vodilni glas Axl je s slavo omamo potisnil na stranski tir in nikdar dopustil, da bi droge prevzele vajeti. A to nikakor ne pomeni, da je bil angelček! Nasprotno. Z izbruhi nasilja in nenadzorovanega besa, skoraj shizofrenim skakanjem iz prijaznega fanta v podivjanega norca ter vedenjem, ki bi ga pripisali le divi, je vsem naganjal strah v kosti. »Tudi preostali fantje iz skupine so se ga malce bali. Axla sem pogosto videla v vročici nasilja,« se Vicky spominja dne pred njihovim velikim prebojem leta 1985. Z Adlerjem sta pospravljala ogorke in steklenice prejšnje noči in prebudila Rosa, ki je dremal na kavču. Takrat se mu je snelo. Z grožnjami, da ga bo ubil, je v Adlerja zalučal leseno klubsko mizico in izbruhnil je pretep. »Če odštejem dogodek, ko je hotel ubiti Adlerja, se je pri meni doma dokaj lepo vedel. A vseeno sem že videla zametke Axla pošasti. Imel je kratko zažigalno vrvico in v trenutku se mu je lahko zmešalo. V njem sta živeli dve povsem različni osebnosti – prijazen, sladek fant in demon iz pekla, kar si mu lahko videl v očeh. In ko so mu te demonsko zažarele, je bilo za vse najboljše, da so se mu umaknili s poti.«

Izbruhom, prepirom in pretepom navkljub je peterico originalne zasedbe družilo izjemno tovarištvo, brez katerega – tako je prepričana Hamiltonova – jim ne bi nikdar uspelo ustvariti uspešnic, kot so Paradise city, Welcome to the jungle ali Sweet child o’mine. »Bili so trenutki, ko so bili popolnoma povezani. Bili so briljantni. Tega so se zavedali, saj so ne nazadnje prodali več kot 100 milijonov plošč!« In njihovo genialnost je lahko opazovala pri delu, saj so nekatere skladbe, denimo November rain, spisali kar v njenem domovanju. A vendar so se jim poti z Vicky po prelomnem podpisu snemalne pogodbe z založbo Geffen records razšle. »Niso me videli kot nekoga, ki bi se lahko kosal z velikimi ribami v svetu glasbe. Ne nazadnje sem ženska,« je še dejala Vicky, ki pa je vseeno osvojila svoj cilj – prinesla jim je prvo pogodbo.