Na televizijskih zaslonih in v tisku skoraj obvezno gledamo le peščico izbranih prizorov: množični protesti, zakrite ženske, jedrsko orožje in terorizem. In film Argo pri tem vsekakor ni izjema, saj postreže s prizori iz enega najbolj grenkih dejanj islamske revolucije. Kljub temu pa filmu ni mogoče očitati kulturne neobčutljivosti, saj v predgovoru dovolj jasno poda kontekst in pojasni nezaupanje Irancev do Amerike.
Slabega ugleda svoje države se Iranci jasno zavedajo. V naključnih pogovorih z mimoidočimi na ulici pogosto slišiš vprašanje, ali si pričakoval, da so vsi teroristi in skrajneži. Kar je seveda daleč od resnice. V treh tednih popotovanja po Iranu sem lahko videl le tople, prijazne in odprte ljudi, ki bolje predstavljajo državo kakor kakršen koli medijski prispevek s področja zunanje politike.
Sankcije prizadenejo navadne ljudi
To prijaznost in odprtost je mogoče najti praktično povsod: pri neznanki, ki mi je sredi južnega Širaza pomagala poiskati telefon, da sem lahko rezerviral hotel; pri zaposlenem v kiosku na avtobusni postaji, ki mi je kupil kruh, ko sem navsezgodaj zjutraj čakal na karto; pri skupini mladih, ki so me na severu države dobesedno posvojili, me peljali na celodnevni izlet in me zvečer pogostili z odlično večerjo. Vse to so trenutki, ki v Iranu niso redkost, ampak del vsakdanjika, ki se mu moraš prepustiti in za nekaj trenutkov opustiti nezaupljivost in sumničavost, ki sta tako značilni za naš del sveta.
Tudi ko beseda nanese na politiko, lahko hitro ugotoviš, da ljudje niso slepi podporniki režima. Prav presenečen sem bil nad ostrimi kritikami predsednika in verskih voditeljev. Še posebej mladi, pa tudi starejši Iranci si želijo ločitve religije od države in voditeljev, ki bi jim dovolili več kakor trenutna oblast. Pri tem seveda veliko vlogo igrajo težave, ki so jih v zadnjih letih povzročile ostre gospodarske sankcije, saj so se cene uvoženega blaga samo v zadnjih dveh mesecih zaradi zloma vrednosti valute dvignile za več kot dvakrat. Takšne sankcije običajno najbolj prizadenejo ravno navadne ljudi in ne tistih, ki naj bi jih v resnici kaznovale.
V resnici bolj človeški
Iran je v filmu Argo prikazan kot nevarna država, kjer na vsakem koraku prežijo konflikti in nevarnost. Toda filmu tega ne gre šteti v slabo – dogaja se v eksplozivnem trenutku v zgodovini in je posnet skozi oči ubežnikov v tuji državi, ko vsak pogled prikriva nevarnost. Toda Iran je v vsakdanjem življenju veliko bolj človeški, saj ga sestavljajo odprti in prijazni ljudje, s katerimi si delimo želje, strahove in upanje na boljši jutri.
