Ko so Michaelu Douglasu pred 15 leti oči obstale na irsko-valižanski lepotici, so se mu vse dejavnosti v glavi skrčile na eno samo misel – s to žensko si želim imeti otroke. In kot se za enega največjih imen filmske meke spodobi, misli ni zadržal zase, temveč jo je brez dlake na jeziku zaupal temnolaski, ki je v trenutku omrežila njegovo srce in razum. A četudi je bilo med zvezdnikom in Catherine Zeta-Jones brezno četrtstoletne starostne razlike, se ni mogla upreti njegovemu šarmu in mu je že slabi dve leti pozneje pred pričami dahnila da. Tedaj se je pri mnogih začelo odštevanje, kdaj se bo njun zakon – kot marsikateri hollywoodski – znašel na pogorišču propadlih. Odštevanje še vedno poteka, saj sta po 13 letih zakonskega življenja še vedno trdno, skoraj nerazdružljivo skupaj. Kljub razliki v letih, različnima osebnostma in kljub težkim preizkušnjam, ki jih jima je na pot zalučala usoda. Za srečo se očitno lahko zahvalita tudi njeni garderobni sobi, ki je očitno prostor vzdrževanja zakonske blaženosti.
Spoštovanje in humor
Nasprotja se privlačijo. Osiveli zvezdnik jih šteje že 68, njegova žena pa je na rojstnodnevni torti upihnila 43 svečk. Njenemu življenju poveljujejo spontanost in hipne odločitve, Michael pa je z urnikom in načrtovanjem vsakega trenutka obsedeni posebnež. Sta kot črno in belo, kot jing in jang, ki pa se povsem dopolnjujeta. »Vsako jutro, ko odprem oči, se vprašam, kaj bi danes počela, Michael pa je obsedenec z urniki, nenehno pregleduje rokovnik in načrtuje konce tedna. Hkrati je tu še razlika v letih, pa vendar sva si v nekaterih pogledih skoraj srhljivo podobna,« je dejala Zeta-Jonesova, prepričana, da sta zaradi različnih značajev pobegnila monotoniji, ki načne marsikateri odnos ter ubije romantiko in ljubezen. Ti sta pri njiju namreč še kako živi – tudi zaradi medsebojnega spoštovanja. »Ključna sta spoštovanje in smisel za humor,« je izdala skrivnost srečnega zakona. »In seveda čas zase. Ogromno časa namreč preživiva skupaj, zato sva pozorna na to, da si vzameva tudi čas, ki je namenjen le vsakemu posebej. Nedavno sva dala zgraditi prizidek za omaro, v katero se lahko skrijem. V njej imam televizor, Michael pa mora potrkati in vprašati za dovoljenje, ali sme vstopiti. Tam bi lahko preživela ves dan, povsem srečna.«
Trpinči moža |
Bipolarna motnja
V dobrem in slabem. V zdravju in bolezni. Poročne zaobljube, ki jih marsikdo vzame prelahkotno, skoraj kot puhlice, a zaljubljenca sta jih vzela za svete. Čeprav ju je usoda postavila na preizkušnjo, ko jima je Douglasova bolezen, rak na grlu v naprednem stadiju, pred tremi leti pošteno zamajala temelje življenja, sta preizkus prestala. Lepotica je ljubemu stala ob strani kot steber moči, četudi bi se najraje zvila v klopčič in nikoli več vstala. »Ko mi je povedal za bolezen, sem mislila, da se bom sesedla. Čeprav se to zgodi mnogim, te novica omrtviči in pretrese, saj ne moreš ne verjeti, ne dojeti, da se to dogaja tebi. Mislila sem, da se s tem ne bom mogla spopasti,« se Catherine spominja dne, ko se ji je življenje začelo sesedati kot hišica iz kart. A četudi jima je zahrbtno bolezen nazadnje uspelo ugnati v kozji rog, je čustvena stiska, v katero jo je pahnila moževa bolezen, načela tudi njeno zdravje, le da je pri njej privrelo na dan kot duševna bolezen, zaradi katere je v preteklih dveh letih že dvakrat končala na rehabilitacijski kliniki. »To leto je bilo najtežje v njenem življenju. Bil je pravi pekel, saj se je morala soočiti z več težavami, kot jih človek lahko prenese,« je dejal prijatelj krasotice, ki so ji zdravniki v letu, ko so možu odkrili raka, diagnosticirali bipolarno motnjo. Ta se je v njej skrivala in spala ter potrebovala le močan sprožilec, da z vso silo privre na dan. »Z njo se že dlje borim, a s polno silo je udarila šele tedaj, ko je Michael zbolel. Šok, kakršna je bila njegova bolezen, te vrže iz ravnovesja. Ne moreš spati, prežemajo te skrbi in si v nenehnem stresu,« je dejala igralka, ki se je odločila, da se z velikimi nihanji v razpoloženju, od pretirane evforije do depresije, ne bo spopadala v tišini, temveč bo z njih poskušala sprati stigmo, ki se drži večine duševnih motenj. »Javnosti običajno ne razgaljam zasebnosti, zlasti ne težav, toda če bo moje javno razkritje pomagalo vsaj enemu, ki se spopada s tem, bo to vredno vseh tegob. S to motnjo je sicer mogoče povsem normalno živeti in jo nadzirati, nihče pa zaradi nje ne bi smel trpeti v samoti in sramu.«
