Veljal je za strašnega moškega, morda najstrašnejšega na svetu, in na vrhuncu slave je s surovo močjo ter pestmi zaslužil 400 milijonov ameriških dolarjev. A kot si je Mike Tyson prislužil vzdevek Železni Mike znotraj boksarskega ringa, kjer je Evandru Holyfieldu odgriznil košček ušesa, je svoj zloglasni sloves ničkolikokrat upravičil tudi zunaj njega. V kolektivnem spominu namreč ne odzvanja le kot nepremagljiva zver boksa, temveč tudi kot mladostniški prestopnik, nasilnež in obsojen posiljevalec. A vendar je obstajal moški, pred katerim je trepetal celo Železni Mike. Pred neznancem z ulice, ki je takrat še malega Mika, ko se najstniškim letom še niti približal ni, spremenil v žrtev posilstva.
V mladosti mu ni bilo z rožicami postlano. Že privekal je v tisto najslabšo plat življenja ter odraščal v newyorški četrti Brooklyn, razvpiti po visoki stopnji kriminala. »Moja mati je bila prostitutka, oče pa zvodnik,« je pred petimi leti razkril športni megazvezdnik, ki biološkega očeta nikdar ni poznal, moški, ki bi mu moral igrati očeta, pa je bil tudi zgolj občasna pojava v njegovem otroštvu. Skupek dejavnikov, ki so ga mamili, naj zavije na pot mladostnega prestopništva. Že pri sedmih se je podal v kriminalne vode. Se kot droben, gibek sedemletnik plazil skozi okna, pretesna za večje fante, in kradel, kar mu je prišlo pod roke. Že pet let pozneje je bil dobro znan obraz policiji, ta ga je vlačila domov, kjer so ga pričakali materini udarci. A ti niso bili nič v primerjavi z dogodkom tistega usodnega dne, ko ga je neznanec zvlekel z ulice v bližnjo prazno stavbo ter izrabil svojo premoč. »Kot otrok sem bil žrtev spolnega napada,« je skrivnost, ki mu je desetletja kot mlinski kamen visela okoli vratu, razkril Tyson. »Bil sem še fantič, star sedem let. On pa starejši moški. Hodil sem po ulici, ko me je zagrabil. Pretepel me je, me spolno zlorabil, nato pa mi je nekako uspelo uiti.« Potem je umolknil, več ni želel razkriti. »To je bilo v preteklosti, tam naj tudi ostane.«
O morda največjem zločinu, ki obstaja, posilstvu otroka, je molčal. Zaupal se ni ne prijateljem ali družini ne predstavnikom zakona. Tudi iz strahu, da bo na koncu on tisti, ki ga bodo obsojali ali najmanj gledali skozi lečo okrnjene moškosti. »To je moja zasebna stvar, ljudem ni treba vedeti tega. Moški, ki jih nekdo spolno zlorabi, o tem običajno ne govorijo, saj verjamejo, da jim je bil s tem odvzet precejšnji del njihove moškosti. A sčasoma sem se naučil, da zaradi tega nisem nič manj moški. Dogodek me je naučil, da moram za obstoj v tem svetu razviti debelo kožo in biti neizprosen.« To je več kot dobro unovčil pozneje znotraj boksarskega ringa. Kajti čeprav je zatrdil, da mu grozljivka iz mladosti ni pustila globokih brazgotin, mu je bes vendar dajal krila pri boksu. »Nihče več me ne bo zlorabljal!«