Nobena odvisnost ni dobra, a vendar so nekatere manj škodljive od drugih. Do tega spoznanja se je prikopal Eminem in zasvojenost z alkoholom ter protibolečinskimi in uspavalnimi tabletami zamenjal za odvisnost od telesne vadbe.
»Imam možgane zasvojenca. Zato me je tudi zaneslo,« razlaga ameriški raper, ki bi zaradi tablet skoraj umrl. K sreči se je pobral – in začel teči. Teči, kot bi mu gorelo za petami, dokler ni pretirana vadba začela škodovati mišicam in sklepom.
V svojih najtemnejših časih je na dan pogoltnil tudi 20 ali 30 tablet, dokler se leta 2007 zaradi prevelikega odmerka ni zdramil v bolnišnici. »Organi so mi odpovedovali, od ledvic do jeter, zaradi česar sem pristal na dializi. Bil prepričan, da se ne bom izvlekel.« Tehtnica se je ustavila tik pred 105 kilogrami. »Nisem prepričan, kako sem postal tako gromozanski, a se mi malce svita. Leta sem kot bombončke jedel vicodin in valium, kar je v mojem želodcu pustilo velikansko luknjo. In če nisem želel trpeti zaradi bolečin v želodcu, sem pač jedel. Nenehno in veliko.« Najraje je imel zrezke in mehiško hrano, zaradi česar se niso neusmiljeno kopičili le kilogrami, ampak tudi mozolji.
Tekal kot hrček
Prve, morda najtežje korake k ozdravitvi, je storil s pomočjo prijatelja Eltona Johna. »Ko sem se odločil za treznost, sva se ogromno pogovarjala. Elton dobro pozna posel zabavljaštva in z njim povezan življenjski slog. Razume pritiske, zaradi katerih se lahko zatečeš k drogam,« se spominja začetka Eminem. A zdravljenje v bolnišnici je bil šele prvi korak. »Ko sem prišel z zdravljenja, sem moral izgubiti odvečno telesno težo, a hkrati tudi odkriti, kako naj ne zavijem na stara pota. Če nisem bil zadet, da nisem več vedel zase, me je namreč dajala nespečnost. Zato sem začel teči. Tek mi je pomagal zaspati, hkrati sem bil zaradi endorfinov, ki so se ob tem sproščali, kar malce v oblakih. Idealna rešitev! Začel sem razumeti, čemu nekateri od športa postanejo odvisni.« Vsak dan je na sobnem tekaču pretekel 27 kilometrov. »Spremenil sem se v hrčka. Zjutraj, preden sem odšel v snemalni studio, sem v kakšni uri pretekel 13 kilometrov in pol. To sem ponovil, ko sem se vrnil. Poleg tega sem bil obseden od štetja kalorij, hotel sem biti prepričan, da jih vsak dan pokurim dva tisoč.« Kar se mu je vsaj delno obrestovalo, saj je kazalec na tehtnici pokazal 37 kilogramov manj, le še 67 kilogramčkov. »A zaradi enakomernega, vselej istega udarjanja ob teku so se mi začele trgati mišice.« Najtežje je doseči zmernost. Ravnovesje. Počasi je začel manj teči in v vadbo vnašati vaje, ki jih je izvajal kar pred domačim televizijskim zaslonom. A se tudi pri izbiri posnetkov z vajami ni odločil za preprostejše ali manj naporne. »Vem, da so trenerji z devedejev, za katere sem se odločil, malce zmešani. A v telovadnici sem sam, potrebujem močno motivacijo in nekoga, ki name kriči iz televizije. To je zame prava – pa tudi zabavna – izbira,« pravi zvezdnik, ki je v začetku vadbe zaradi razbolenih mišic komaj hodil. A je vztrajal do točke, da lahko zdaj televizijskemu trenerju sledi od začetka do konca, brez premora.
»Še vedno sovražim veso v zgibi, a jo vseeno naredim. Še celo svoj dnevnik telesne vadbe vsakokrat izpolnim. Verjetno sem tudi od športa malce odvisen. Če bi si namreč vzel daljši, denimo petdnevni premor, bi imel občutek, kot da sem se spet znašel na začetku. Strah me je tudi, da bi tako lahko izgubil ves zagon in motivacijo.«
