Nedavno je za zajetnih šest milijonov kupil razkošno vilo, njen prejšnji lastnik je bil hollywoodski težkokategornik Tom Cruise. Najbrž mu je bila všeč, poleg tega bosta z ženo Emily MacDonagh že kmalu pozdravila otročička številka dve. Glasbeniku Petru Andreju, ki se je v 90. letih z albumi uvrščal na vrh britanske glasbene lestvice, je v življenju uspelo, vendar je dodobra spoznal tudi njegovo temnejšo plat – nestrpnost do drugačnosti. Ker je mešane krvi in zato malce temnejše polti, v mlajših letih ni bil zgolj tarča rasističnih žaljivk, nasilni nestrpneži so se nadenj spravili z nožem.
Po žilah se mu pretaka kri grških in ciprskih prednikov, rodil se je v Veliki Britaniji, otroška in mladostna leta pa preživel v Avstraliji. Tam spodaj bi se njegova življenjska pot skoraj končala, in sicer v nočnem klubu v Sydneyju, ko je štel nekaj čez 20 let.
»Nikoli ne bom pozabil tistega večera pred 20 leti, ko sem s prijateljem Georgeem vkorakal v sydneyjski nočni klub. Tam naju je na toaletah zaskočila skupina neznancev. Potisnili so me ob zid in mi ob vrat prislonili nož. Bil sem na smrt prestrašen, prepričan, da se mi iztekajo zadnje minute. Začeli so se dreti name češ, kdo mislim, da sem,« je zvezdnik zajadral v boleče spomine in pridal, da se je do tedaj že večkrat znašel v neprijetnem položaju, ko so se ljudje spotaknili ob njegov izvor. »A tokrat je bilo drugače. Iskreno sem mislil, da me bodo ubili.«
Rasizem na Zlati obali
Zaradi nenehnega zbadanja in zmerjanja se je vpisal na tečaj kungfuja, ki te »ne nauči le samoobrambe, ampak tudi samodiscipline«. Kar mu ni dosti pomagalo, saj ga niso nadlegovali in zmerjali le vrstniki, temveč celo učitelji. »To je verjetno najhujše, kajti če nimaš niti učiteljev na svoji strani, si v resnih težavah. Vsi po vrsti so me žalili, kakor pač v Avstraliji žalijo vse, ki so grškega, libanonskega ali italijanskega izvora. Bilo je grozljivo. Ko sem odšel na koncert Madonne, se jih je nekaj zapičilo vame, zmerjati so me začeli z rasističnimi kletvicami. V avtu sem se moral skloniti, skriti, nato pa na koncert priti na drugem vhodu, saj bi me drugače dobro premlatili,« pravi Andre. Poudarja, da je bilo odraščanje eno najhujših obdobij njegovega življenja. »Ne razumite me napačno, Avstralci so čudoviti ljudje. A ko sem živel na Zlati obali, tam še ni vladala multikulturnost, pogosto je bil še prisoten rasizem. Danes so to ne dogaja več.« Zaradi rasnega nadlegovanja je leta pozneje pristal na terapiji, saj so potlačene mladostne bolečine v pevčevih poznejših letih botrovale depresiji in tesnobnosti.
Pri spopadanju z duhovi preteklosti mu je odločilno pomagala Emily, ki mu je stala ob strani tudi tedaj, ko je dosegel dno. »Ko mi je iskreno dejala, da sem neznosen, sem ji zgolj zabičal, naj gre, saj se ji ne bo treba več ubadati z mano. A mi je le odvrnila, da bo vseeno ob meni, tudi v slabih trenutkih. Tedaj sem vedel, da bom z njo do konca življenja, čeprav sva komaj začela razmerje.« To je bilo leta 2012, tri leta pozneje ji je res nataknil prstan in pred pričami obljubil večno ljubezen.
Rasizma ali katere druge oblike diskriminacije ne prenaša. Pa vendar se je iz vseh otroških travm rodilo nekaj dobrega. Prepričan je namreč, da je prav zaradi mladostnih izkušenj postal boljši moški. »Mnogi me sprašujejo, čemu sem tako prijazen in vljuden. Toliko, da nekateri celo menijo, da je to le fasada, laž. In ne razumejo, da sem vsakokrat, ko me sprejmejo, iskreno navdušen. Dolga leta sem namreč hrepenel le po enem – da me ljudje in okolje sprejmejo.«