Zalezovalec z nožem vdrl v pevkino spalnico

Začelo se je z enim samim tvitom. In se končalo sredi noči z vlomom v spalnico in enim samim namenom – da ji skozi glavo potisne ostro rezilo noža. Vmes pa je preteklo mučnih sedem let, med katerimi je policija storila le malo, da bi se britanska pevka Lily Allen, ki jo je na muho vzel moteni oboževalec (ali raje sovražnik) Alex Gray, počutila vsaj za odtenek varnejšo. »Nihče me ni poskušal pomiriti z besedami, da sicer imam zalezovalca, kar je grozno in nevarno, a da bodo vendar storili vse, da se bom počutila varno. Nihče mi ni dal niti nasveta, kako ukrepati, da bi zavarovala sebe in svoja otroka. Policija mi je dala občutek, da sem prej kot žrtev le nadloga,« pripoveduje zvezdnica, ogorčena, da so se predstavniki zakona resnično odzvali šele, ko ji je obsedenec iz njenega lastnega doma ukradel torbico ter ji jo vrnil sežgano.

Vse zanetila pesem The Fear (Strah)

Nočna mora se je začela leta 2009. S tvitom, da je on, in ne Allenova avtor skladbe The Fear, kar je nato sporočil tudi v pismu, ki ga je dostavil na pevkin dom in njeni glasbeni založbi. S tem je odprl jez plazu zloveščih tvitov, grozilnih pisem in groženj s samomorom, ki jih je puščal na Lilyjinem domu, jih pošiljal njeni glasbeni založbi in v pisarno njenega menedžerja ter celo v sestrino trgovino. »Ne prestrašim se zlahka, a to mi je nagnalo strah v kosti. V meni so doneli vsi alarmi, s pismi sem šla celo na policijo, kar mi je vsaj tedaj prineslo malce utehe.« A verjetno ne za dolgo, saj je »že na pogled grozeč neznanec« pristopil tudi k njenemu pomočniku in kolegom, po krajšem premoru, ko je Gray malce poniknil, pa je od policije zgolj prejela kratek klic, da je »Grey spet dejaven. Sanjalo se mi ni, kaj to pomeni. Poiskala sem si odvetnika, poskrbela za varnostne ukrepe, a vedela nisem niti, kakšen je.« In šele po več prošnjah – prve so ji zavrnili – ji je policija pokazala fotografijo moškega, ki ji greni vsakdan.

Stanovanje v ključavnicah

Sedem let je živela v strahu, zaradi neodzivnosti policije je vse težje zaupala ljudem okoli sebe, prelevila se je v skoraj samotarko, na vrata je namestila vrsto takšnih in drugačnih ključavnic, dokler se tehtnica ni prevesila minulo jesen. »Večerjo sem zažgala, zaradi česar sem, da bi prezračila, odprla zadnja vrata. Nato sem jih sicer zaprla, a pozabila zakleniti,« se spominja usodnega večera, ko jo je iz spanca predramil trušč. »Dvignila sem se na postelji. Kljuka na vratih se je vrtela. V sobo je planil moški, ki ga nisem poznala. V grozi sem odskočila, on pa je z mene strgal odejo in me zmerjal s prekleto kurbo,« pripoveduje Lily, ki je v žepu neznančeve jakne opazila predmet, prepričana, da je nož. A je, verjetno na njeno gromozansko srečo, tisto noč pri njej prenočil prijatelj, kar je vsiljivca vrglo iz tira. »Pregnal ga je iz hiše, jaz pa sem stekla do otroške sobe. A za delček sekunde si skoraj nisem upala vstopiti, saj me je bilo groza, kaj me lahko pričaka na drugi strani vrat.«

»Le pijanec, ki je zašel v napačno hišo?«

Nekdo je pregloboko pogledal v kozarec in po nesreči zavil v napačno hišo. To je bil prvi odgovor policije, ko je pevka prijavila vdor. »Bilo je preveliko naključje, da na edino noč, ko sem pozabila zakleniti, moški vdre k meni. Prepričana sem, da je več noči za menoj oprezal v vrtu in izkoristil priložnost. A policiji misel, da je bil to moj zalezovalec, ni dišala. Odzvali so se šele, ko sem opazila, da je izginila moja torbica. Tedaj so bili zadovoljni, saj so imel v rokah nekaj oprijemljivega. Vlom, ki pa je bil v primerjavi s tem, kar mi je počel preteklih nekaj let, skoraj nepomemben.« A ko je pretekel teden dni od vloma in se je vračala z večernega dogodka, jo je pričakalo (še eno) neprijetno presenečenje. »Tam je bila moja ukradena torbica. Pred hišo, na pokrovu avtomobila. Njena notranjost razrezana, torbica pa sežgana.« To je vendar dovolj spodbudila varuhe zakona, da so prestavili v višjo prestavo in ujeli Alexa. Pri tem je morda manjšo vlogo igralo pismo zalezovalčeve matere, ki jim je preposlala sinovo elektronsko sporočilo, v katerem ji je sporočal, da je v Londonu, kjer načrtuje umor slavne osebe. Najverjetneje Allenove, katere slikico je vseskozi nosil v svojem žepu.

Grayu bodo prihodnji mesec sodili zaradi nadlegovanja in vloma. A večji krivec kot »moški z duševno boleznijo« je, vsaj po Lilyjinem mnenju, sistem, ki zanj ni poskrbel, in policija, ki bi lahko storila več. »Nisem si želela posebne pozornosti, le uteho. Imam srečo, da imam dovolj denarja, da sem lahko poskrbela za svojo varnost. Če so že mene odslovili kot nadlogo, kako potem šele ravnajo s kom, ki nima ne denarja ne imena?«