Zadovoljstvo je za Kevina dolgočasno

Večina ljudi teži k zlati sredini in zadovoljstvu, toda v besednjaku Kevina Spaceyja ni grše besede kot zadovoljstvo. »Ljudje, ki so zadovoljni in srečni sami s seboj, so prekleto dolgočasni. Zadovoljstvo je najhujša beseda, kar jih poznam,« je dejal zvezdnik in pridal, da je morda srečen, a nikakor tudi »zadovoljen. Ker ima cilje.«

Pred dvema desetletjema je prvič stal na slavnostnem odru in za vlogo v uspešnici Osumljenih pet prejel oskarja. Čast je ponovil že štiri leta pozneje s filmom Lepota po ameriško. Toda namesto da bi se sončil na lovorikah slave in užival v sadovih svojega dela, je Spacey že leta 2003 spakiral kovčke in poletel na drugo stran luže. Se odmaknil od filmske meke in kot novoustoličeni direktor gledališča The Old Vic poskušal najstarejšemu londonskemu gledališču povrniti slavo in blišč. »Bil sem na vrhuncu slave, ljudje so me z dvema oskarjema za pasom začeli obravnavati drugače, a sem tedaj uvidel, da ne želim početi istega še deset let. Želel sem si nečesa drugačnega, potreboval sem nov izziv,« pripoveduje zvezdnik, za katerega so mnogi menili, da se mu je zmešalo, ko je hollywoodski blišč zamenjal za London. »Spraševali so se, čemu ne poležavam ob bazenu in preštevam denarja. A takšnega življenja si nisem želel.« Zato se je raje napotil novim ciljem naproti. Saj ne nazadnje ve, da bi s samozadovoljstvom obstal. Izgubil bi gonilno silo, ki mu osmišlja življenje. Četudi mu z vsakokratnim zastavljenim ciljem med prsti polzi natanko to, česar si želi večina. Zadovoljstvo. »Sem srečen, a ne tudi zadovoljen. Ker imam še vedno nove cilje in izzive.«

Od zvezdnika Kevinovega kalibra verjetno nihče ne pričakuje, da se ubada z malenkostmi, kot so položnice in znesek na bančnem računu. A čeprav mu verjetno do konca dni ne bo treba skrbeti, ali mu bo iz meseca v mesec zneslo poravnati račune, si hollywoodski težkokategornik vendar beli glavo tudi s povsem posvetno stvarjo, kot je denar. »Še vedno me skrbi glede denarja. Prihajam namreč iz nižjega srednjega razreda. Kruh je na mizo prinašala mati, saj je bil oče pogosto brezposeln. Videl sem, kako je to težko in kako je to vplivalo na očeta. Zato sem se tam in tedaj odločil, da ne bom tak.«