Za preživetje jedla tulipanove čebulice

Letošnje poletje bodo v ikonski londonski koncertni dvorani Royal Albert Hall zadonele nežne melodije skladatelja Henryja Mancinija, pod taktirko dirigenta Justina Freerja pa bo londonski filharmonični orkester zaigral tudi z oskarjem nagrajeno skladbo Moon river, ob čemer bo na filmskem platnu v kultnem filmu Zajtrk pri Tiffanyju znova oživela Audrey Hepburn. Čeprav od igralkine smrti mineva že 22 let, je duh eterične lepotice še kako živ. 
»Da se je spomnijo s kombinacijo žive glasbe in filmske projekcije, je čudovito. Moja mati bi bila globoko ganjena in počaščena,« je ob prihajajočem predvajanju kultnega filma ob živi glasbeni spremljavi dejal Luca, sin igralke, ki bi na začetku tega meseca, 4. maja, slavila svoj 86. rojstni dan. A četudi se je Audrey za vselej usidrala v filmsko zgodovino in se modni velikani še danes k njej ozirajo s spoštovanjem v očeh, menda nikdar ni razumela, kako in s čim si je prislužila brezčasnost in slavo.

Vse nagrade sveta

Pojem lepote se spreminja, preoblikuje in dopolnjuje, a vendar obstaja večna, neminljiva lepota. Klasika. In igralska diva vitkega telesa, očarljivega nasmeška in srnjih oči je poosebljala prav to. Klasično lepoto in elegantno milino, imuno proti minevanju časa, čeprav – tako vsaj njen sin – kot vse ženske ni mogla uiti občutkom negotovosti. »Ni mogla razumeti, čemu so ljudje v njej videli lepotno ikono, kot tudi ni razumela, čemu hvalijo njene igralske sposobnosti,« pravi Luca in nadaljuje, da je Hepburnovi pozornost godila, a je nikdar ni ne želela in ne pričakovala. »Svojega dela ni pretirano čislala.« Kar je verjetno presenetljivo ob dejstvu, da se je znašla med skoraj mikroskopsko majhno elito le 14 ljudi, ki jim je uspelo odnesti vse štiri najprestižnejše nagrade igralske srenje. Začenši z oskarjem za film Rimske počitnice, leto pozneje ji je igra v drami Ondine prinesla tonyja za najboljšo žensko vlogo, v letu svoje smrti, 1993., pa je posthumno prejela še emmyja in grammyja. Ob čemer se njenih treh zlatih globusov, treh baft in vrste drugih priznanj nismo niti dotaknili.

Lakota med vojno

Ženske so bolj občutljive kot moški, kar se tiče zunanjega videza, zaradi česar včasih zadostuje že ena besedica, da se ji zruši ali vsaj omaje samozavest. »Eden izmed razlogov za njeno slabo samopodobo je bil članek na začetku kariere, ki je ni orisal kot popolne. Imela je velika stopala, velik nos in majhne prsi. Nikakor ni ustrezala tedanjim lepotnim standardom, še zlasti v očeh moških ne,« je njene negotovosti razkril Luca. A četudi si je morda želela bujnejše oprsje ali manjši nosek, je bila prav Audrey muza, ki je navdihovala francosko modno znamko Givenchy, brezčasnost njene lepote pa so prepoznali tudi ljubitelji cvetja, saj beli tulipan nosi njeno ime. »S tem smo se poklonili njeni filmski karieri in dolgoletnemu delovanju pri Unicefu,« so dejali pri nizozemskem društvu, kjer so leta 1990 novo vrsto tulipana poimenovali po hollywoodski ikoni, po kateri se pretaka tudi malce nizozemske plemiške krvi. Čeprav je morda igralo manjšo vlogo dejstvo, da je lepotica med drugo svetovno vojno za preživetje jedla tudi tulipanove čebulice.

Leta 1967, ko je imela za seboj že 15 let plodovite filmske kariere, se je odločila umakniti medijskim žarometom in čas posvetiti družini ter humanitarnemu delu. Zato se Luca, ki je privekal na svet leta 1970, ni zavedal materine slave. »Tedaj se je večinoma že poslovila od filmske industrije, hkrati pa se okoli zvezdnikov tedaj ni delalo takšnega kravala kot danes. Občasno jo je pred restavracijo ali med sprehajanjem po ulicah fotografiral kak paparac, a to je bilo to.« Toliko bolj je bil igralkin drugorojenec (iz njenega zakona z grškim psihiatrom Andreo Dottijem) osupel, ko so njeno smrt, ko je leta 1993 izgubila bitko z rakom, spremljali medijski pomp in javni izlivi žalosti. »Bilo je kot zrcalna, obrnjena podoba umirjenega in zasebnega življenja, ki smo ga živeli.«