Resnična zgodba Christiane F. o odvisnosti in prostituciji, ki sta narekovali življenje berlinski narkomanski sceni, je pred dobrimi tridesetimi leti pretresla svet. Knjiga Mi, otroci s postaje Zoo, po kateri je bil posnet tudi istoimenski film, pa je kot svarilni alarm zadonel v ušesih staršev in otrok – droge so povsod, vdrejo lahko v življenje vsakogar. A iz tujih napak se le malokdaj česa naučimo, saj moramo vse prepogosto marsikaj izkusiti tudi na lastni koži – in še tedaj si lahko pred resnico zatiskamo uči. Dejstvo, ki je Kristen Johnston (44) že nekajkrat skoraj položilo v prezgodnji grob. »Bila sem pijanka, ki je goltala tablete kot bombone. A zdaj se že pet let zdravim in vse sile usmerjam le v to, da mi znova ne spodnese tal pod nogami,« je svojo temno skrivnost razkrila igralka, ki je v londonski bolnišnici skoraj dočakala mučno, bolečo in samotno smrt, o vsem pa zdaj napisala knjigo.
Zaslovela s Tretjim kamnom od sonca
Dolgonoga svetlolaska, ki je kot Sally Salomon zaslovela v ameriški humoristični nanizanki Tretji kamen od sonca, je z dvema emmyjema za najboljšo žensko stransko vlogo izžarevala samozavest. Toda za zunanjo podobo uspešne ženske in velikim nasmehom se je skrivala slaba samopodoba, ki jo je že v najstniških letih pognala v objem alkohola in kmalu še protibolečinskih tablet. V dušeči objem skoraj vsega, s čimer je poskušala uiti sama pred seboj. »Ljubila sem alkohol, občutek pijanosti in vse pijane ljudi,« je dejala lepotička, ki nikoli ni omahovala med belim ali rdečim vinom. Odločila se je za obe vrsti in s požirki omamne pijače poplakovala tablete, ki jih je sprva kradla prijatelju, ki si je z njim lajšal migrenske napade. Nato materi po operaciji kolena in celo svojemu psu. »Hvalabogu, da niso imele okusa po govedini. To bi bilo namreč resnično sramotno!«
S 30 ali 40 tabletami na dan se je počutila čudovito
Ameriška igralka, ki danes poučuje igro na newyorški univerzi, hkrati pa pomaga mladim dekletom v boju z nizko samozavestjo, je dolgo skrivala razvado, dokler ni pred šestimi leti dokončno strmoglavila v temno globel. »Bila sem navdušena, ko sem odkrila, da lahko kupiš kodein kar v lekarni. Poleg tega pa sem ugotovila, po več eksperimentih, da se s 30 ali 40 tabletami na dan počutim čudovito,« se spominja obiska Londona, kjer je leta 2006 igrala v igri Love song. Ob tem pa očitno povsem pozabila na negativne, smrtonosne učinke zlorabe drog. »Bilo je, kot bi se mi v trebuh zarilo tisoč nožev. Črevesje se mi je razlilo, prekrita sem bila s krvjo in bruhanjem, pot je z mene lil v potokih, ječala pa sem kot majhen otrok. V bolnišnici mi je zdravnik brez olepševanja dejal, da lahko v vsakem trenutku umrem. Po operaciji pa še dodal, da še nikoli ni videl nikogar, čigar črevesje bi bilo v tako katastrofalnem stanju. Vsaj pri živem človeku ne.«
Želela v smrt
A nekateri se zlepa ne naučijo. In Kristen je že nekaj tednov po vnetju potrebušnice, ki jo je skoraj stala življenje, znova pristala v bolnišnici. »Želela sem si smrti, jo pričakovala odprtih rok,« je zvezdnici rojilo po glavi, zdravnik pa je s cevko iz njenega telesa črpal ogabno zelenkasto rumeno tekočino. Čeprav jo je praznovanje novega leta v londonski bolnišnici napolnilo z globoko žalostjo in s spoznanjem, da ni drugega kot »sebično, priskutno in povsem samo bitje, ki ni ničesar prispevalo svetu in le zapravlja življenje«, pa je kmalu znova zavila na stara pota. »Telo je vpilo, v sebi sem bila zlomljena, a pila sem še naprej.« Dokler ni vendar zbrala poguma in zakorakala na rehabilitacijsko kliniko. »Končno sem si upala razkriti ostudno pošast, ki sem jo vse življenje poskušala skriti pred ljudmi. Končno sem si upala pokazati pravo sebe.«