Prezira nasilje. Ne le v resničnem življenju, tudi na filmskem traku. »V tem ne vidim zabave, čeprav je mnogo filmov prepojenih z njim. Včasih je, če pripoveduješ zgodbo o čustvenem popotovanju osebe, sicer nujni element, a zgolj prikazovanje nasilja kot sredstva za zabavanje množic – to je odvratno in moralno nesprejemljivo,« pravi oskarjevec Tim Robbins, ki pa zaradi prepričanja ne zavrača le vlog v projektih, prepojenih z brezpomenskim nasiljem, ampak se že leta zagnano in dejavno bori za družbo, v kateri bi bili zapori bolj prazni, na ulicah pa manj strahu in kriminala. Sicer na svojstven način, z dramskimi krožki v kalifornijskih zaporih, kar pa dosega presenetljiv uspeh. Šest zapornikov od desetih naj bi se po izpustu na svobodo vrnilo za zapahe že v treh letih, a igralčevo udejstvovanje za rešetkami je število povratnikov – tako kaže nedavna, čeprav še neuradna raziskava – več kot razpolovilo.
Manj spopadov med jetniki
Prvo bližnje srečanje z ameriškim zaporniškim sistemom je doživel pred skoraj četrt stoletja, ko se je za s sedmimi oskarji nominirano uspešnico Kaznilnica odrešitve prelevil v po krivem obtoženega računovodjo, ki ga sojetnik uči preživetja za zapahi. Zdaj pa je vlogo učitelja zapornikov prevzel Robbins sam, a ne zavoljo sedme umetnosti, ampak v resničnih zaporih z resničnimi zaporniki. V sklopu eksperimentalne dramske skupine Actor's gang, ki jo je ustanovil leta 1981, je pred desetletjem namreč zaživel poseben zaporniški program, s katerim danes že v osmih kalifornijskih zaporih prek igre uči zapornike soočanja s čustvi in jih pripravlja na vrnitev v družbo. »Ne vem, kje tiči razlog, a spoznali smo, da tovrstni tečaj spremeni posameznike, spremeni njihova življenja in pogled na svet. To mi zaporniki potrjujejo vselej znova,« pravi zvezdnik, pri čemer se je spomnil na enega, ki je začel zaradi dramskega krožka drugače gledati na ječarje, z empatijo, ne več kot na sovražnike. »Izjemno je, ko vidiš, kako se nekdo iz zaprte, temačne, negativno naravnane osebe počasi spreminja v nekoga, ki bi lahko bil celo vodja. Ta občutek je neprimerljivo več vreden kot katera koli dobrodelna večerja, za katero odšteješ tisočaka.« In kako tudi ne, ko pa so mu izsledki raziskave zdaj črno na belem pokazali, kako zaslužen je njegov program v resnici. V zaporih, kjer se udejstvuje, naj bi se število povratnikov zmanjšalo za 60 odstotkov, močno pa je oklestil tudi število spopadov med jetniki, za več kot hvalevrednih 89 odstotkov. »Naš cilj je rehabilitacija. Da se ne bodo z vnovičnimi prestopki vrnili v zapor. Zdaj smo dobili tudi dokaz, da program resnično deluje.«
Po 12 letih v zaporu se je spet počutil kot človek
Odločil se je za commedio dell’arte, improvizirano komedijo brez pripravljenih besedil in z uporabo mask. Tako se verjetno čutijo najbolj svobodne in pustijo čustvom na plan. »V zaporu, ki je pretežno z jezo napolnjeno okolje, je težko izraziti čustva strahu, žalosti, veselja. Od njih, ko se spremenijo v določene like, pa zahtevamo, da izrazijo najbolj skrajna čustva, zahtevamo resnico, da se poglobijo vase. Prek likov lahko, če tako čutijo, izrazijo ognjevit bes, resničen strah, celo radost, če jo čutijo,« pripoveduje Robbins, ki se mu vselej znova potrjuje, da lahko tudi le en človek naredi resnične spremembe v življenju ljudi. In to na bolje. »Po 12 letih v zaporu sem se prvič spet počutil kot človek,« je svojo izkušnjo po dramskem tečaju rehabilitacije delil (nekdanji) član losangeleške tolpe David De La Torre, ki si je z oboroženim ropom in streljanjem v kinu prislužil 15 let za zapahi. »Nisem bil nedolžen, nenasilen moški. Nisem kradel zgolj jabolk. In tudi v zaporu sem se nenehno zapletal v pretepe ter sodeloval pri uporih. A tečaj me je omehčal, dozorel sem. Še vedno se ujezim, a zdaj znam ta čustva nadzirati.« Kar pa je zgodba le enega, saj je podobnih, ki so za Robbinsova ušesa pravi balzam, še precej več.
