Z britvico si je prerezala grlo

Bila je že skoraj nacionalni zaklad, njen mili glas pa z enako močjo kot nekdaj odzvanja še skoraj pol stoletja po njeni smrti in se bo gotovo dotaknil tudi src prihodnjih generacij. Ne nazadnje naj bi Judy Garland imela nesmrten glas. A četudi je s svojimi filmi v življenja prenekaterih vnašala radost in pesem, je dekle, ki je kot ljubka Dorothy v kultnem muzikalu Čarovnik iz Oza skakljala po rumeni opečnati cesti, za glasbo in nasmehom skrivala skoraj brezdanjo bolečino. Tako globoko bol, da si je v enem od trenutkov obupa v primežu tablet z britvico prerezala grlo.

Motnje prehranjevanja

Njen talent je bil neizpodbiten, pa vendar so senco nanj metali njeni notranji boji, ki jih je bila od ranih let. Skoraj od dne, ko je pri sedmih prvič prestopila prag filmskega studia. Čeprav je njeno ime zagotavljalo polne kinematografe in žvenketanje novcev, jo je občutek, da je grdi raček sredi hollywoodskih lepotic, gnal v motnje prehranjevanja. Pri čemer ji filmski šefi niso prav nič pomagali, kvečjemu so jo še globlje potiskali v primež občutij telesne manjvrednosti. In ji, za piko na i, v roke potisnili narokotike ter jo pahnili v spiralo odvisnosti, ki jo je pahnila v prezgodnji grob. Čezmerni odmerek tablet je bil namreč tisti, zaradi katerega je že pri 47 za vselej utihnil njen glas. »Večina je prepričanih, da je bil alkohol njeno zlo. A njeni resnični demoni so bile tablete na recept,« kar je Judyjin tretji in tudi že pokojni mož Sidney Luft jasno popisal v spominih.

Petkrat je zakorakala pred oltar, a moški, ki mu je najbolj zaupala, s katerim je največ preživela in je bil kljub ločitvi morda njena prava, ena in edina ljubezen, je bil Sidney Luft. »Od vseh njenih mož ji je bil najbliže, verjetno bi ga nekateri označili za ljubezen njenega življenja. In čeprav sta se ločila ter je Judy nato še dvakrat zakorakala pred oltar, je bil Sid tisti, ki mu je najbolj zaupala in na katerega se je najbolj zanašala vse do smrti,« je zapisal Randy Schmidt, urednik Luftovih spominov Judy and I: My Life with Judy Garland (Judy in jaz: Moje življenje z Judy Garland), v katerih Sid ni popisal le njunih 13 zakonskih let, njenega daru, ki je mejil že na genialnost, ter prirojene zapeljivosti, ampak tudi zvezdničino čezmerno zlorabo omamnih substanc, samopohabljanje in depresijo.

Ponoči pazil nanjo

Sidneyjevi spomini prihajajo na knjižne police marca, četudi je želel razgaliti svojo ljubezensko zgodbo že pred svojo smrtjo leta 2005. »So kot davno izgubljena ljubezenska pisma Judy,« je dejal Schmidt, ki se je podpisal tudi pod biografijo Garlandove ter je dodobra spoznal obe plati njune zgodbe. Čeprav so tudi njega pretresli nekateri izseki in dejstvo, da je Luft razblinil predstave o Judy kot alkoholičarki, ko pa je srž njene težave tičala v tabletah. V enem izmed odstavkov tako popiše, kako je, odeta le v spalno srajco, hodila proti njemu z iztegnjenimi, razprtimi rokami, iz prerezanih zapestij pa ji je mezela kri. Ob drugi priložnosti, ko je sredstvo pobega pred notranjimi stiskami vnovič našla v britvici, si je prerezala grlo, a so jo zdravniki pravočasno rešili. Tretjič, ko je pogoltnila preveč tablet, pa jo je našel na tleh skoraj brez zavesti. Ponoči je pogosto bedel in pazil nanjo, da se ne bi odkradla na katerega od tihih pohodov, ko je, ko je svet spal, brskala po skrivnih zalogah tablet, bodisi v cigaretnih škatlicah bodisi je imela zatlačene v pudrnico. In ko se ji ni uspelo dokopati do škodljive pregrehe, je tudi več ur skupaj v agoniji in nemoči tulila in kričala v blazino. Že peklenska odvisnost, iz katere ji ni znal pomagati niti Sid, četudi ga je kovala v zvezde. »Prava ženska želi moškega, ki jo varuje, ščiti in ljubi. In natanko to počne Sid.« A je ni znal rešiti pred samo seboj.