Njegov največji dar leži v filmski umetnosti, a vendar v Woodyju Allenu utripa tudi goreča strast do jazza, ki ničkolikokrat pronica tudi v njegove filme. A vendar se legendarni režiser ne ustavi le tu, ampak že od otroških let tudi sam vzame v roke klarinet in iz njega izvablja zvoke. Čeprav priznava, da ga glasbeniki verjetno ne bi vzeli v svojo sredo, ljudje pa ne poslušali in mu ploskali, ko si ne bi ustvaril tako zvenečega imena v filmskih krogih.
Najpozneje v 60. letih je začel igrati tudi pred publiko, ko je privzel odrsko ime že 30 let pokojnega jazzovskega glasbenika Woodyja Hermana. Nato pa se je, od tedaj je preteklo že približno 35 let, s še šestimi glasbeniki združil v zasedbo New Orleans Jazz Band, ki preigrava hite jazzovskih legend – seveda z lastnim tonom, ne nazadnje je jazz glasba improvizacije. In medtem ko newyorški glasbeni sceni zvoki režiserjevega benda nikakor niso tuji, na drugi strani luže ostaja Woody še vedno znan skoraj le kot filmski veljak. A bodo njegov glasbeni dar zdaj spoznali tudi na Otoku, kjer bo v nedeljo nastopil v slavni londonski koncertni dvorani.
Prvič je v Royal Albert Hallu igral pred 13 leti. Zdaj bo, tudi na lastno presenečenje, nastopil že v drugo. »Nimam dobrega posluha. Malce fušam, a mi ljudje pogledajo skozi prste, ker me videvajo v filmih. Dejstvo, da lahko nastopim v Royal Albert Hallu, je zabavno in že ironično, saj sem v resnici netalentiran glasbeni amater. Če bi si z glasbo moral služiti kruh, bi se izstradal do smrti.«
