»Jaz sem Melanija Knavs, prihajam iz Slovenije.«
S temi besedami se je v polomljeni angleščini spomladi leta 1993 bodoča gospa Trump pojavila na vratih modne agencije na Naglergasse številka 25/3 v središču Dunaja. Tam je sedel Wolfgang Schwarz, predstavnik ameriške agencije Elite za celotno Evropo in vzhodne države do Azije ter hkrati lastnik modne agencije Girls & Boys Agency Vienna.
Svet bogatih in lepih
Wolfgang Schwarz je bil in je še vedno pomembno in vplivno ime v industriji manekenstva in fotomodelov, kjer prevladuje izrazita karierna in osebnostna hierarhija, filmsko dokaj resnično upodobljena v filmu Hudičevka iz Prade (The Devils Wears Prada, 2006), v katerem slovita Merly Streep igra legendarno urednico kultne ameriške modne revije Vogue Anno Wintour. Odlično je poznal želje, ambicije in tudi umazane skrivnosti modnega biznisa ter sveta bogatih in lepih. Preden je ustanovil svojo modno agencijo, je bil tudi sam uspešen model, pravzaprav eden od pionirjev v tem poslu. Tako je že v osemdesetih letih v Avstrijo pripeljal svetovno znane supermanekenke Naomi Campbell, Lindo Evangelista in Nadjo Auermann. Leta 2015 je napisal knjigo Prodana lepota, ki jo je izdala dunajska založba Echomedia Buch in v kateri insajdersko opisuje zakulisno dogajanje na svetovni modni sceni, kjer lepe ženske živijo med denarjem, močjo, seksom, mamili in rokenrolom.
Melanija se je prikazala pred njegovo dunajsko agencijo, pozvonila in čakala pred vrati. Povedala mu je, da jo je poslala Marina Masowietsky, takrat lastnica slovenske modne agencije Interdesign, in dejala, da si želi delati v Milanu, Parizu in Združenih državah Amerike, ker pa tam ni imela veliko ponudb in aranžmajev, se je odločila poizkusiti na Dunaju.
Toda Wolfgang Schwarz, ki je svoja dekleta kot nadobudne manekenke nameščal v posebno stanovanje, kjer je običajno stanovalo šest do devet deklet, za Melanijo ni kazal posebnega zanimanja, čeprav ji je kasneje uredil nekaj modnih aranžmajev, med njimi tudi snemanje spota za avstrijsko letalsko družbo Lauda Air. Njegov slovenski fokus je bila Martina Kajfež, toda kmalu se je pokazalo, da je bila preveč trmasta, pa še ves čas se je zraven vpletal njen oče Andrej Kajfež, zato Martina Kajfež nikoli ni postala vrhunska manekenka. Andreja Kajfeža se Wolfgang Schwarz spominja tudi kot očeta, ki je bil, ko je šlo za njegovo hčerko, bolestno ljubosumen.
Wolfgang Schwarz je vedno govoril, da ni pomembno, če je dekle lepo, vse, kar šteje, so močna osebnost, sposobnost in volja do trdega dela, celo garanja, odlično je tudi, če zna tuje jezike, vse drugo pa se da naučiti. Toda bodoča vrhunska manekenka mora imeti v sebi tisto nekaj, kar pa dober in izkušen modni agent ali skavt takoj začuti in ve, ali je to to.
Komunistke so raje žurale kot delale
Do deklet iz vzhodnih komunističnih držav je bil Schwarz precej zadržan. Predvsem zato, ker so vzhodnjakinje ali »komunistke« raje hodile po žurih kot pa trdo delale, za njih je manekenstvo pomenilo slavo, dovolj denarja za sproti, svojo prihodnost pa so videle v tem, da ujamejo bogatega partnerja. Zato vzhodnjakinje za Wolfganga Schwarza niso bile material za top model.
In res, tudi Charlotte Hays, kolumnistka ameriških časopisov New York Daily News, The New York Observer in The Washington Times, je v svoji knjigi The Fortune Hunters (Lovke na bogastvo) s podnaslovom Dazzling Women and the Men they married Melanijo Knavs, imenovano Lady iz Ljubljane, uvrstila med najbolj razvpite lovače na znane in bogate moške, v njenem primeru Donalda Trumpa. Charlotte Hays je knjigo izdala leta 2007, torej dve leti po poroki Melanie in Donalda Trumpa, namenila pa ji je deveto poglavje.
Srbi in Hrvati imajo za takšen tip žensk še najbolj etabliran izraz, zelo dobro znan po vsem Balkanu, pravijo jim namreč sponzoruše. Melanija Knavs takrat seveda ni bila sponzoruša, toda od nje, kot je kasneje pripovedoval Schwarz, ni bilo nič.
»V manekensko delo ni vlagala potrebnega napora, bila je preveč hladna, tiha, ni izžarevala nobene energije. Pred klienti, ki so jo želeli najeti za shootinge in catwalke, ni nikoli zablestela, ni jih znala očarati, zato so se zanjo tudi zelo redko odločali.«
Neumna in kot mrtva riba
Jeseni istega leta je Melanija Knavs sicer nastopila v Milanu, na modni reviji vrhunskih dizajnerjev Guccija in Valentina, potem pa še na modni reviji Pina Lancettija.
Wolfgang Schwarz se je nad Melanijo očitno celo jezil. »Sorry, but she was so stupid. And all the time like a dead fish. It was really hard to work with her. Top model in EU? Please? No, never.« Oziroma: »Oprostite, ampak bila je tako neumna. In ves čas kot mrtva riba. Res je bilo težko delati z njo. Vrhunski model v Evropski uniji? Prosim? Ne, nikoli.«
Tudi njena angleščina, kot je kasneje pripovedoval Wolfgang Schwarz, »je bila obupna«. In res, Melania Trump še danes, potem ko je že več leta naturalizirana Američanka, Newyorčanka, govori angleško z izrazito močnim vzhodnjaškim naglasom. Po navedbah Wikipedie naj bi govorila tudi francosko, srbsko, nemško, italijansko in – slovensko, s čimer se je pohvalila tudi v nekaterih zadnjih intervjujih za ameriške medije med volilno kampanjo svojega moža Donalda Trumpa za republikansko nominacijo za predsedniške volitve.
Tako se je preboj Melanije Knavs na evropski modni sceni začel šele z naslovnico na španski reviji Bazaar, vendar naj bi se to zgodilo šele po tem, ko se je na modni sceni začelo šušljati, da je skupaj z Donaldom Trumpom. Wolfgang Schwarz se spominja, čeprav ni popolnoma prepričan, tudi posla z nekim tobačnim podjetjem v Parizu, ki jo je najelo za snemanje, bilo je leta 1998, torej tistega leta, ko je Melanija, takrat že Melania Knauss, spoznala Trumpa v New Yorku. Na snemanje v Pariz so bili na stroške tega podjetja povabljeni tudi izbrani slovenski novinarji, med njimi je v francosko prestolnico poletela Jožica Brodarič, takrat še modna novinarka slovenske državne televizije. Podjetje je vse plačalo, tudi honorar za Melanio Knauss, do realizacije reklamne akcije z Melanio v glavni vlogi pa nikoli ni prišlo. Kljub temu naj bi bil po mnenju Wolfganga Schwarza vsaj do takrat to »najboljši posel njenega življenja«.
Je pa tudi res, da Wolfgang Schwarz očitno ni maral Donalda Trumpa. Srečala sta se trikrat v življenju, vedno na Trumpovi jahti, kjer je Trump gostil manekenke in modele agencije Elite. Donald Trump naj bi se tam vedel prostaško, do žensk pa kot do kosov mesa in brez osnovnega bontona.
Wolfgang Schwarz je prihajal tudi v Slovenijo. Junija 1994 je bil predsednik žirije na izboru za najboljši slovenski fotomodel leta (Look of the Year) pod pokroviteljstvom ameriške agencije Elite. Schwarz je takrat govoril, da je »Slovenija majhna država, a velika po lepoti«, v žiriji pa je sedel skupaj z Martino Kajfež, ki je delala tudi za Elite.
Spopad Trumpove
Ivane in Marle
Slovenski mediji so takrat poročali o novi zvezi med Donaldom Trumpom ter filmsko in televizijsko zvezdnico in bivšo misico Marlo Ann Maples, doma iz ameriške zvezne države Georgia, s katero sta se spoznala v ameriškem smučarskem središču Aspen, kjer je Trump sicer silvestroval skupaj z Ivano Trump. Marla Maples je bila dolgonoga blondinka z velikimi očmi in bohotnim oprsjem, enaka kot Ivana, vendar trinajst let mlajša. Cel večer sta se pogledovali, se merili ter oprezali druga za drugo.
Naslednji dan pa je počilo. Vsi trije so se znašli na kosilu pri Bonnie, v prestižni in dragi restavraciji sredi Aspna. Zunaj je bilo vse zasneženo, sredi tople restavracije pa je maska obeh dam iz ameriške visoke družbe kmalu padla.
»Pha, ti pa ljubezen,« je siknila Marla, »rada ga imam jaz.«
Ivana Trump je postajala vse bolj bleda. Zdela se je odrevenela, kar ni mogla najti pravih besed, nato pa se je usul plaz, so pripovedovale priče, ugledni gostje, ki so sedeli pri sosednjih mizah, so se delali slepe in gluhe, v resnici pa so se privoščljivo zabavali.
Donald Trump in Marla Maples nista razumela, kaj govori Ivana Trump, ki je začela vpiti v maternem jeziku, češčini, nato pa se je za silo obvladala in revsknila Marli: »Odmakni tace z Donalda, sicer ti zavijem vrat!« Toda za Ivano Trump je bilo že prepozno, Donald Trump pa je ravnal kot tipičen moški. Buljil je v prt na mizi, z nohti risal čudna znamenja po beli tkanini, kasneje pa se je pritoževal, da mu utegne ta škandal škodovati pri njegovih poslih. Ko se je vrnil v New York, je sklical odvetnike in finančne strokovnjake ter jim naročil, naj začnejo deliti premoženje Donalda in Ivane Trump.
Mediji so za Donalda Trumpa v tistem času izumili tudi vzdevek mister Goldfinger Amerike, saj mu denar pomeni vse, zakon in ločitev pa sta zanj dobro ali slabo opravljena kupčija. Za Trumpa naj bi bil vse biznis. Donald Trump in Marla Maples sta se poročila leta 1992, ločila pa leta 1999.
Wolfgang Schwarz pa ni bil edini modni agent, ki ni bil navdušen nad Melanio Trump in ne bi veliko stavil na njeno manekensko kariero. Tudi Marina Masowietsky o njej očitno ni imela najboljšega mnenja, saj je ob neki priložnosti vrgla stran celo manekenski book Melanije Knavs, ker pač ni verjela v njeno kariero top modela.
Radović šokiran nad Marininimi zvezami
In Marina Masowietsky, čeprav prihaja iz majhne in modno povsem irelevantne Slovenije, kjer je sicer imela tudi velike finančne težave in celo bankrote, vendar je spretno odpirala nova podjetja in agencije, ni bila kar neka navadna modna skavtinja. Petar Radović je bil šokiran, ko je skupaj z Marino Masowietsky priletel na svetovni finale lepotnega tekmovanja Look of the Year na španskem otoku Mallorca. Tja ga je poslal generalni direktor RTV Slovenija Janez Čadež, da v živo spozna režijo modnih dogodkov na svetovni ravni, in Radović je z veseljem pograbil priložnost, čeprav se je na smrt bal letenja. Marina Masowietsky je poznala vse velike modne zvezdnike svetovnega formata in se objemala z Johnom Casablancasom, danes že pokojnim ustanoviteljem agencije Elite Model Management, slovito manekenko Lindo Evagelista ter edinim legendarnim in najbolje plačanim moškim manekenom v zgodovini visoke mode Markusom Schenkenbergom.
Kljub temu je Melanija Knavs oziroma Melania Knauss takrat, do selitve v Združene države Amerike leta 1995, pogosto delala v tujini, predvsem v Milanu, Parizu, Madridu, vsaj enkrat pa tudi na modni reviji v mestu Düsseldorf, prestolnici nemške zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija in gospodarskem središču Nemčije. Med njenimi naročniki najdemo modne znamke in imena Les Copains, Coveri, Mariella Burani, Pernas, Versus in Ferré, delala pa je predvsem kot manekenka, saj ji na fotografskih seansah ni in ni šlo. To je spoznala tudi sama in se zato raje specializirala za hojo po modnih pistah, torej kot catwalk model.
Melanija Knavs je za ameriške medije pozneje pripovedovala, da je prvo manekensko pogodbo v Italiji sklenila že, ko je bila stara osemnajst let, kar pa ni bilo res. Na italijansko modno tržišče, natančneje v Milano, je prišla šele po lepotnem tekmovanju za prvi slovenski obraz leta v Portorožu, torej leta 1992, ko je začela delati za R.V.R. Reclame, kasneje pa za agencijo Riccardo Gay in nato za Elite Milano, italijansko različico krovne agencije Elite Model Management iz New Yorka. Wolfgang Schwarz je ni vzel pod svoje okrilje, ji je pa tu in tam pomagal do kakšnega manekenskega posla.
Eden izmed najbolj izkušenih modnih agentov iz Milana, kjer dela že trideset let, vendar v tej knjigi ne želi biti omenjen, se Melanije Knavs, s katero sta se večkrat srečevala tudi na castingih, spominja podobno kot njegov dunajski kolega Wolfgang Schwarz.
Nezgovorna, vase zaprta, toda prijazna
Da ni bila komunikativna, bila je zaprta, vendar prijazna. Je pa imela lepo postavo, vedno je bila urejena, njena koža je bila čudovita, tudi telesne mere so bile, kot pravi, »number 1«.
Ampak na castingih za shootinge ji ni šlo, manjkal ji je tisti kanček, da bi navezovala stike s komisijami ali klienti. Za shootinge to pač potrebuješ, moraš obvladati komuniciranje, znati pozirati pred fotografom in fotografi morajo biti s teboj zadovoljni. Fotografi namreč težko delajo z modeli, če niso sproščeni, in potem je to katastrofa. Kolikor se spomni in tudi sodeč po njeni karieri, je Melanija Knavs hitro spoznala, da ni za shootinge, in verjetno so do podobnega spoznanja prišli tudi pri agenciji Riccardo Gay. Melanija je namreč govorila, da ni bila zadovoljna z agencijo, katere sedež je bil v lepi in bogati stavbi iz marmorja na Corso Vercelli številka 40, sredi milanskih poslovnih stolpnic, zato jo je kmalu zapustila. Očitala naj bi jim tudi nekorektno sodelovanje.
Agencija Riccardo Gay Model Management je že davno preseljena in praktično ne deluje več, njen ustanovitelj in lastnik Riccardo Gay je namreč uradno poslovno upokojen, kot pravijo italijanski novinarji, čeprav še vedno velja za vrhunskega modnega skavta. Spomladi leta 1995 je tako odkril 13-letno brazilsko lepotico Gianne Albertoni Vicente, ki velja za eno od najbolj zaželenih svetovnih manekenk. Takrat pa naj bi njegova agencija veljala za dobro in korektno.
Bernarda Popelar, najuspešnejša mariborska manekenka vseh časov, danes pa uspešna poslovna ženska, poročena z nekdanjim državnim sekretarjem za visoko šolstvo Dušanom Lesjakom, ki je delala predvsem v Zagrebu, Beogradu in Milanu, je pri agenciji Riccardo Gay za posamezno modno revijo zaslužila 500 do 1000 mark na revijo, za fotoshootinge pa od tri do sedem tisoč mark. Ker je Popelarjeva devet let starejša od Melanie Trump, se v Milanu nista srečevali. Toda številna dekleta, med njimi verjetno tudi Melanija Knavs, imajo sanje, ki so drugačne od realnosti, ter zapustijo agencijo, ko dobijo občutek, da to ni to, in ne verjamejo več, da si bodo ob njeni pomoči ustvarile veliko kariero. Še slabše je, če te na modni sceni začnejo opravljati, to se hitro razve naokoli in potem se te vsi nekako otepajo in te odslavljajo s prijaznimi odgovori.
Modne revije ali catwalki, za katere se je razočarana nad shootingi specializirala Melanija Knavs, so bili po mnenju številnih modnih agentov še večje tempirane bombe. Vse namreč mora štimati na milimetre in sekunde, če se podre nekaj, se podre vse. Vsi so vedno blazno živčni, vsi pod stresom. Tovrstne napetosti in slabi efekti modnih revij so povprečnim modnim navdušencem in obiskovalcem revij sicer praktično nevidni, jih pa takoj opazijo razni modni kritiki, guruji, hijene in novinarji, ki lahko modne kreatorje, agencije ali modele nemudoma uničijo. Še hitreje in učinkoviteje, kot te prej naredijo. Danes, pravi milanski modni agent, je vse še tisočkrat bolj naelektreno, saj svoje opravijo že splet in družabna omrežja.
Top telesne mere
Melanija Knavs je bila po svoje zelo primerna za modne piste. Višina in druge telesne mere so bile top, ni bila zahtevna, problematična, ni bila »pain in the ass«, vedno je prišla urejena in spočita. Videlo se je, da stoodstotno skrbi zase, in ni zganjala nobenih ekscesov, recimo zadevanja z mamili ali alkoholom, kar je kasneje v New Yorku ugotavljala tudi njena prijateljica in manekenka Edit Molnar.
Hoja Melanije Knavs je bila izpiljena, koreografijo posameznih modnih revij si je hitro zapomnila, vse je imela naštudirano in natempirano. Telo, kot ga ima zdaj, pa seveda že dolgo ni več primerno za visoko modo. Ni več tako suhljato, nima več izstopajočih ličnic, popravki, plastične operacije in botoksi so pri njej preveč izraziti in so opravili svoje.
Tudi ta milanski modni agent pravi, da je bila Melanija odlična pri svojem delu, solidno plačana, toda daleč od ranga supermodelov. To, da je prišla na naslovnice modnih revij, ki veljajo za medijske ikone modnega sveta, ni posledica njenega dela, ampak njene zasebne zveze z milijarderjem Donaldom Trumpom oziroma slavnim in vplivnim priimkom Trump. Ta situacija se po njegovo imenuje »ko govori denar« ali pa imaš pravo ime. In res, natančna kronologija aranžmajev na modnih revijah in številne naslovnice znanih revij z Melanio Knauss v glavnih vlogah dokazujejo, da je njena kariera po razkritju zasebne zveze z Donaldom Trumpom dobila neverjetne pospeške. Zlasti po letu 1998 oziroma leta 1999. Takrat se je zgodil njen manekenski boom. »Zato Melanije Knavs in njenega uspeha znotraj svetovne modne industrije ne moremo primerjati s kakšnim drugim dekletom, ki je do naslovnic in visokih zaslužkov prišlo s trdim delom, velikim odrekanjem in izjemnim talentom.«
Sicer pa je industrija visoke mode zelo kruta, saj pridejo v poštev samo takšni modeli, iz katerih agencije lahko naredijo vrhunske izdelke. Točno se ve, kakšna so pravila igre, znane so zahteve, ni odstopanj in še manj manevrskega prostora. Štejejo profesionalnost, čas in lojalnost, uspeh pa se meri samo po zaslužkih. Milijonske pogodbe ločijo modele od supermodelov, ki so že sami svoje blagovne znamke, brandi. Danes je najbolje plačana manekenka na svetu Brazilka Gisele Caroline Bündchen, ki je lani zaslužila 44 milijonov dolarjev in tako postala tretja najbolje plačana ženska na svetu v šovbiznisu, takoj za hollywoodsko igralko in dobitnico oskarja Jennifer Lawrence ter televizijsko zvezdnico Oprah Winfrey. Ivana Trump, prva Trumpova žena Marla Maples, druga Trumpova žena Marina Masowietsky, takrat lastnica slovenske modne agencije Interdesign Melanija Knavs je bila zelo primerna za modne piste. Višina in druge telesne mere so bile top. Industrija visoke mode je zelo kruta. Točno se ve, kakšna so pravila igre ter zahteve in ni odstopanj.
