Volkodlaka skrival že od otroških let

Navdušil je z mišicami, kot britev ostrimi kremplji in neustrašnostjo brez meja. Možati volkodlak Wolverine v megauspešni filmski franšizi Možje X je Hugha Jackmana izstrelil med zvezde. Avstralski lepotec se je v tem filmu počutil kot riba v vodi – ne nazadnje je s preobleko občasno popestril tudi posteljne radosti z ženo –, a vendar je podoba svetlobna leta oddaljena od njegove mladosti – bil je boječ fant, ki se je čutil povsem nemočnega. 
»Vsega me je bilo strah. Teme, višine, iti domov,« se spominja igralec, ki je spoznal, da so strahovi še dodatno napajali bes, ki se je v njem rodil, ko je njegova mama Grace pri osmih letih meni nič tebi nič spakirala kovčke in odšla.

Grace je pred 38 leti po petih otrocih nenadoma spoznala, da ni več kos materinstvu, in odkorakala, v srcu najmlajšega Hugha pa je še tlelo upanje. Z otroško naivnostjo je čakal, da se vrne in pobota z očetom. Upanje je v osemletniku tedaj (še) premagovalo jezo ob spoznanju, da ga je zapustila ženska, ki bi ga morala najbolj ljubiti.

»Jeza je pritajeno čakala v meni pet let, vse dokler nisem pri 13 spoznal, da se ne bo vrnila,« pripoveduje zvezdnik o prelomnici na začetku pubertete. Tedaj so leta zatajevanega besa in nemoči izbruhnila z vso silo, kot neobvladljivi val.

»Bili smo v šoli. Na hodniku smo imeli kovinske omarice. Brez povoda, kot malce za zabavo, smo se z glavami začeli zaganjati vanje. Kot da bi želeli dokazati, kdo je najbolj nor in najbolj žilav.«

K sreči je napadalnost začel sproščati v športu. »Pri ragbiju sem jezi lahko dal prosto pot. Kadar me je v gneči na igrišču med igro kdo butnil v obraz, sem pobesnel. Kot bi že tedaj iz mene privrel volkodlak.«

Na verskem taboru spoznal usodo

Dolgo ni vedel, od kod muhavost in vzkipljivost, saj je od materinega odhoda čutil le nemoč. »Bil sem boječ otrok. Vsega me je bilo strah. Kot najmlajši sem bil vselej prvi doma, a si nisem upal vstopiti. Raje sem prestrašen čakal pred vhodnimi vrati,« pripoveduje o otroštvu, ki ga zaznamoval strah. To ga je omejevalo, jeza pa se je kopičila.

Negativna čustva, rojena iz občutka zavrženosti, je delno sproščal skozi šport, a resnično odrešitev je našel šele na odru. V igri. Pred tem bi skoraj pristal v povsem drugačnih vodah, že od mladih nog ga je namreč vleklo v svet, zaradi česar se je sprva igral z idejo kuharja na letalu.

»Bil bi na letalu, in ker dobiš med poletom obed, sem predvideval, da potrebujejo kuharje. To je bila v mojih očeh idealna služba.« Ko je spoznal, da iz te moke ne bo kruha, si je zastavil nov cilj – svobodni novinar, popotnik. Ni si mislil, da ga lahko iz dramskega krožka usoda odnese v resno, poklicno igralstvo.

Nastopanje mu je bilo od nekdaj všeč, a sprva se je namesto filmskem platnu prej videl na prižnici. »Odraščal sem v verni družini, zato sem nenehno hodil na različne evangeličanske tabore. In na enem, tedaj sem jih morda štel 13, me je obšla čudna slutnja, da bom nekoč stal na odru. Podobno kot pridigarji, ki sem jih gledal in poslušal.« Življenje, slavo in notranji mir je resnično našel na odru, čeprav morda ne tako, kot si je zamišljal.