Leta 1956 so v naj plesni noči, prvi povojni izvedbi znamenitega opernega plesa na Dunaju, namerili –26 stopinj, velik del Evrope je bil v ledu in snegu, zime so bile še zime. In marsikaj je bilo pred 60 leti povsem drugače. Neposrednih televizijskih prenosov še ni bilo, begunci so bili drugi, in čeprav je staro celino od Baltskega morja prek Dunaja do Trsta delila tako imenovana železna zavesa med Zahodom in komunistično trdnjavo, je bilo med ljudmi morda manj negotovosti in nelagodja.
Zgodovinske vzporednice
Niti Benečanov niti Dunajčanov begunska tragedija in teror islamističnih skrajnežev nista prisilila v odpoved karnevalskih prireditev, nasprotno, že dolgo ni bilo tako sproščeno, bogato in prekipevajoče. V Državni operi je v harmoničnem okolju stiliziranega srebrno-belega okolja na posvečeni parket stopilo rekordnih 156 debitantskih parov. In tokrat so prvič v zgodovini plesali venček od polk in galopa do valčka in koračnice. Na priložnostni razstavi v Marmorni dvorani so ob spisku vseh dosedanjih debitantov na ogled še zgodovinski posnetki plesov, odpovedali so le tistega ob začetku prve iraške vojne leta 1991.
Za deloma že zaprtimi evropskimi mejami je v četrtek v avstrijski prestolnici vse spominjalo na zlate čase dunajskega kongresa pred dvesto leti. Po zmagi nad Napoleonom, ki so ga poslali na osamljeni otok Sveto Heleno v južnem Atlantskem oceanu, je šampanjec tekel v potokih, plesali so do nezavesti (ruski cesar) in se po dveh letih zabav prebudili v neko drugo, novo Evropo. Letos so bili medli še demonstranti, ki so dunajski ples dolga leta spremljali z uličnimi bitkami in protesti. Kako se odziva rastoča skrajna desnica in kako prestižno folkloro bogatih zahodnjakov doživljajo migranti, ki se razraščajo v pore javnega življenja, še ni znano.
Avstrijski predsednik Heinz Fischer, ki je za hip celo podvomil o upravičenosti prestižnega plesa v tem času in razmerah z nevarno tezo, da odpoved ne bi ničesar spremenila, je na svojem zadnjem plesu (v Avstriji bodo kmalu predsedniške volitve) gostil finskega predsednika Saulija Niinistöja z ženo, pesnico Jenni Haukio, dunajski župan je povabil bratislavskega kolega. Slovencev, Madžarov in Hrvatov javno in uradno ni bilo.
Na jubilejni 60. operni ples je ostareli gradbeni lev Richard Lugner, ki je ogorčeno naznanil, da je to zadnji ples, ker so mu dodelili ložo ob WC-ju, znova pripeljal ameriško zvezdo, dobro ohranjeno, skoraj pozabljeno igralko s sedmimi nominacijami in tremi osvojenimi zlatimi malinami za najslabšo igralko in producentko Brooke Shields. Davno je bila poročena z ameriškim teniškim zvezdnikom Andrejem Agassijem, pred leti pa je vodila medijsko vojno s Tomom Cruisom in hodila s sinom francoskega filmskega zvezdnika.
In glej naključje: Alain Delon je zaradi bolezni odpovedal svoj prihod na Dunaj, nadomeščal ga je sin Anthony in ves večer tečen in rahlo opit težil davni ljubezni. A vzgojena za princeso se zna Brooke obnašati, ni pretirano muhasta in zapletena, obvladala je situacijo in vsi so bili zadovoljni.
Seveda so za jubilejni ples obljubili izjemen program, uresničeval ga je dvojni jubilant, pevski zvezdnik zadnjih desetletij, špansko-mehiški tenorist, bariton ter dirigent Placido Domingo, ki praznuje 75 let, v kratkem pa še pol stoletja nastopanja v dunajski Državni operi. Uvodoma je v čast 200-letnice Seviljskega brivca dirigiral uverturo te Rossinijeve opere, potem zapel popularno napitnico Pa pojdem v Maksim in z mlado kolegico, zmagovalko njegovega tekmovanja Operalia, rusko sopranistko Olgo Peretjatko, ki jo imajo na Dunaju za naslednico slovite dive Ane Netrebko, dodal še znana dueta iz Leharjeve Vesele vdove.