Večerje s Hillary Clinton ni dočakal

Imel je še polno malho načrtov. Želel je dočakati Trumpov poraz in izvolitev Hillary Clinton za predsednico ter z njo tedaj v Beli hiši sesti k večerji. Še naprej je želel po svetu širiti umetnost judovskega gledališča in jidiša. Za svoj 94. rojstni dan, 9. oktobra letos, pa je že rezerviral newyorški klub Metropolitan Room. »Star sem 93 let in sem na polovici svojega življenja,« bi začel svoj nastop. A vse bo ostalo le pri neuresničenih načrtih, saj je Fyvush Finkel, igralec judovskih korenin, preteklo nedeljo v svojem 94. letu za vselej zaprl oči.

Iti bi moral po očetovih stopinjah. Se ukvarjati s prodajo, čiščenjem in popravljanjem krzna. A čeprav se je izučil obrti – ali se vsaj poskušal –, je že hitro spoznal, da se ta spretnost vendar ni prenesla nanj z geni. »Že hitro sem uničil za dobrega petstotaka materiala,« se je spominjal nerodnih poizkusov krznarstva, ki naj bi bilo zgolj varovalna mreža, če mu ne bi uspelo zaslužiti za vsakdanji kruh s svojo strastjo, ki jo je odkril že kot devetletni deček. Z igranjem, ki mu je tedaj, na začetku poti, prineslo en dolarski bankovec na predstavo. Kar pa je bil le začetek, saj je več kot tri desetletja prebil na odrih judovskega gledališča, kjer si je ustvaril ime. Ime, ki je postopno zažarelo tudi na Broadwayu in pred kamerami. Iz fantiča, ki je ljubil zabavno industrijo, se je namreč razvil v ikono judovskega gledališča, v komika, pevca in televizijskega ter filmskega igralca. »Moj oče je počel vse. A to je bila očitno vrlina starih nastopačev, saj niso znali le igrati, ampak so tudi peli in plesali. Znali so vse, kar je čudovito,« je povedal pokojnikov sin Ian, ki je tudi potrdil očetovo smrt. Ob čemer je še pridal, da se je njegov oče že nekaj mesecev spopadal z zdravstvenimi težavami, povezanimi s srcem.

Kariero je začel na deskah judovskega gledališča. Ko pa je to v 60. letih začelo zamirati, je sprejel vlogo na Broadwayu, v hitu Goslač na strehi. »Za vlogo sem dobil manj denarja, kot sem ga dobival do tedaj, a ker je moje gledališče zamiralo, sem jo moral sprejeti. Kar se je izkazalo za moj najboljši korak.« Njegov sloves se je namreč začel širiti kot požar. Na začetku devetdesetih je začel igrati v priljubljeni ameriški nanizanki Ograje našega mesta, ki mu je prinesla emmyja in nominacijo za zlati globus, pred filmskimi kamerami pa je verjetno naredil najgloblji vtis v uspešnici Nixon, nominirani za oskarje.