Že pred več kot štirimi desetletji je zakorakala na pot igre, in čeprav dolgo ni bila prepričana, da resnično spada v svet filmske umetnosti, še tedaj ne, ko si je v Hollywoodu že ustvarila ime, skoraj ni nagrade, ki bi se ji izmuznila skozi prste. Svetovna filmska srenja je v dame Helen Mirren namreč že davno prepoznala izjemen igralski talent, kar ji je prineslo štiri nagrade bafta, tri zlate globuse, štiri emmyje in dve nagradi filmskega festivala v Cannesu, leta 2007 pa je bila za upodobitev angleške kraljice Elizabete II. okronana še z oskarjem. A čeprav je Mirrenova ena najbolj priznanih angleških igralk, vsekakor pa najbolj kraljevska, saj se je v imenu sedme umetnosti prelevila v kar tri angleške kraljice, je kot dekle vendar sanjala, da bi se po njej pretakala francoska kri. Ali da bi vsaj bila francoska igralka, kar je tedaj pomenilo biti zvezda. Zvezda kot Brigitte Bardot.
V sanjah si lahko vse
Nikoli ni sanjala skromnih sanj. Zakaj le? V sanjah si namreč lahko vse, čemu torej ne seči po zvezdah? To je bilo spočetka vse, kar si je želela. »Navdihovale so me igralke, kot sta bili Eleonora Duse in Sarah Bernhardt. A če sem povsem iskrena, sem si le želela biti zvezda,« se mladostnih sanjarij spominja zvezdnica, ki jo danes pritegnejo značajsko zahtevne vloge. V svet igre pa je zakorakala zlasti zaradi slave in razvpitosti, nujnih spremljevalk zvezdništva, v mislih ji je tedaj odzvanjalo le eno – postati naslednja Brigitte Bardot. »Odraščala sem v času Bardotove, nadvse sem si želela biti kot ona, toda resničnost je bila povsem drugačna. Bila sem namreč debelo, aknasto dekle. A čeprav sem se zavedala, da možnosti, da kot ona postanem glamurozna filmska ikona, ni, sem vendar sanjala. Sedela sem na obali, si zamišljala, sanjala in bila že skoraj povsem prepričana, da se bo nekega dne mimo pripeljal pomemben režiser, ki bo ob prvem pogledu name nemudoma vedel, da sem jaz tisto, kar je že vseskozi iskal.« V svojem lovu na blišč in slavo je šla celo tako daleč, da si je – v boemskem francoskem slogu – najela podstrešno sobico in čakala, da jo svet odkrije. »Hotela sem biti francoska igralka. Zato sem v tej mali sobici želela čakati na nekoga iz Francije, ki bi me odkril.«
Težak začetek
Helenin prodor v zabavno industrijo nikakor ni bil tako filmski, kot so ji ga risale mladostne fantazije. Pa vendar morda vsaj tako dramatičen, saj je pri enem svojih prvih hollyoodskih snemanj, na prizorišču snemanja filma O lucky man!, že prvi dan zabredla v pijačo. In omotična, goltajoč kavo, tavala po prizorišču. »Nisem imela pojma, kaj delam. Ali kaj naj bi počela. Bil je moj prvi dan snemanja, prva scena, popiti pa sem morala kozarec šampanjca.« In po par poskusih že močno čutila omamno mehurčkasto tekočino, zaradi česar ji je ekipa dolivala kavo ter jo spraševala, ali je z njo vse v redu. »Ko sem šla tisti dan domov, sem v avtu vso pot jokala, prepričana, da sem zavozila.« A medtem ko je bil začetek morda težak ali vsaj na majavih nogah, to nikakor ni bil konec. Raje začetek plodovite kariere, ki ji je na začetku letošnjega leta prinesla lastno zvezdo na Pločniku slavnih. S tem so se njene sanje verjetno dokončno uresničile.
