Legendarni tvist Johna Travolte in Ume Thurman. Nepozabni biblični monolog Samuela L. Jacksona. Debata o evropskih restavracijah s hitro prehrano. To so le nekateri izmed utrinkov, s katerimi se je Šund (Pulp fiction) zapisal v filmsko zgodovino, zanetil vznemirjenje in pobral kopico nagrad. Toda če bi šlo vse po željah Quentina Tarentina, ki ga je film ustoličil kot enega najpomembnejših velikanov sodobne režije, bi sladokusci gledali precej drugačno predstavo. Na plan so namreč pricurljali režiserjevi zapiski, skoraj seznam želja za igralsko zasedbo, na katerem Thurmanove, sicer njegove muze, sploh ni, preostali, ki so vsekakor doprinesli k nesmrtnosti filma, pa so bili šele režiserjeve druge, če ne celo tretje ali četrte izbire. Edini, ki je odigral vlogo, ki mu jo je Quentin namenil že na začetku, je Tim Roth v čevljih roparja Pumpkina.
Madsen
namesto Travolte
»Če mi oprostite, zdaj bom šel domov in doživel srčni napad,« je v kamere dejal Travoltov filmski lik, gangster Vincent Vega. A tudi če bi to izustil v resničnosti, bi mu le stežka zamerili, vsaj v luči razkritih Tarantinovih zapiskov. »Močna, zelo močna druga izbira je,« si je o Travolti, ki mu je Vega prinesel nominacijo za oskarja in obudil njegovo že skoraj mrtvo kariero, namreč zapisal režiser. Vincentovo vlogo si je namreč zamislil z Michaelom Madsenom v mislih, žal pa se je Madsen (ali na srečo, če pogledamo v prihodnost) odločil za Costnerjev vestern Wyatt Earp, čeprav sta s Quentinom sodelovala že dve leti prej pri režiserjevem prvencu Stekli psi. Podobno je vloga Vincentovega pajdaša pristala v rokah Samuela L. Jacksona le za to, ker se na režiserjevo vabilo ni odzvala njegova prva izbira, komik Eddie Murphy.
Uma Thurman spočetka ni želela vloge
Šund je tako Travolti kot L. Jacksonu prinesel nominacijo za prestižni kipec, zanj se je potegovala tudi Uma Thurman, četudi o primernosti svetlolaske za vlogo gangsterjeve žene Mie Wallace ni bil prepričan ne Quentin ne ona. »Nisem vedela, ali si želim sodelovati. Bila sem mlada, nepoznana, Quentin pa tedaj tudi še ni imel že skoraj statusa polboga med režiserji. Nihče ni verjel, da sem omahovala, a če pogledam nazaj, tudi sama ne morem verjeti, da sem sploh razmišljala, da bi vlogo zavrnila,« je namreč povedala Uma, ki ji je vloga, ki jo je izstrelila v filmsko elito, v naročje padla po naključju. Če bi vse potekalo po ustvarjalčevih željah, bi bile za Mio primernejše Virginia Madsen, Marisa Tomei, Patricia Arquette in celo Phoebe Cates. Torej podobno presenetljiv preobrat, kot se je primeril tudi pri iskanju igralca za vlogo ostarelega boksarskega prvaka Butcha. Zanj si je Tarantino namreč zamislil podobe Matta Dillona, Seana Penna, Nicolasa Cagea ali Johnnyja Deppa, a je na koncu pristal pri Bruceu Willisu, ki mu je najbolj v prid govorila mogočna postava.
Morda so filmske ljubitelje najbolj pretresla razkritja o Travolti, Thurmanovi, L. Jacksonu in Willisu, a vendar je zgodba zelo podobna pri dodeljevanju skoraj vseh drugih vlog. Winstona Wolfa bi namreč moral upodobiti Danny de Vito, a je vlogo nato prevzel Harvey Keitel. V podobi preprodajalca drog Lancea smo sicer gledali Erica Stolza, čeprav bi ga po Tarantinovih zamislih moral igrati John Cusack. Christopher Walken, ki se je vživel v lik Captaina Koonsa, je prišel na vrsto šele, ko vloge niso sprejeli Sean Penn, Robert De Niro ter Al Pacino. A čeprav zvezdniki filma za režiserja morebiti niso bili najustreznejše izbire, vsaj spočetka ne, se je na koncu vse izteklo tako, kot se je moralo. O čemer pričajo filmov sloves, nagrade in milijoni zelencev, ki jih je hit prinesel v blagajne.
