V laseh za zapuščino Robina Williamsa

Pravijo, da se vse začne in konča pri denarju. Ali pa vsaj pri materialnih dobrinah, kar se je za več kot resnično izkazalo tudi znotraj družine pokojnega komika Robina Williamsa. Trofeje in nagrade, ki mu jih je za njegov prispevek k umetnosti poklonila srenja zabavne industrije. Nakit in oblačila. Čudaške in malce manj čudaške zbirke. Kolesa in igrače. Vse to in še več – seveda ob polni denarnici in nepremičninah – je Williams, ki se je lansko poletje zlomil pod težo depresije in diagnosticirane parkinsonove bolezni ter si vzel življenje, zapustil svojim najbližjim. Kar pa je zdaj med njimi postalo jabolko spora, ki ga želijo zgladiti kar na sodišču. Pokojnikova tretja žena Susan Schneider na eni strani ter njegovi otroci iz prvih dveh zakonov na drugi.

Spisal je 
dvoumno oporoko

Oporoka jasno in glasno, črno na belem, izraža pokojnikovo poslednjo željo. Toda zvezdnikove zadnje besede so bile očitno malce nejasne, prosto pot naj bi dopuščale različnim interpretacijam, zaradi česar so se njegovi najbližji, namesto da bi jih bolečina ob izgubi tesneje povezala, znašli na različnih bregovih. »Njihova srca so zlomljena. Ne morejo verjeti, da želi Susan, s katero sta bila poročena le tri leta, izpodbijati njegovo zadnjo željo,« je dejal Allan Mayer, zagovornik Zaka, ki se je Williamsu rodil v zakonu z Valerie Velardi, ter Zelde in Codyja, sadov igralčeve ljubezni z Marsho Garces. Potomci ne morejo verjeti, da jih je Susan še vedno v času žalovanja udarila s klofuto tožbe in jih »želi oropati tega, kar jim je namenil njihov oče«. Če bi namreč sledila napotkom, ki jih je pustil, bi večino zvezdnikovega premoženja morali dobiti otroci, hkrati pa tudi spominke, njegove nagrade in drugo osebno imetje. Čeprav, seveda, tudi ženske, ki mu je v poslednja leta življenja vnašala veselje, ni pustil praznih rok, ampak ji je – tako vsaj oporoka – zapustil vilo, kjer sta si ustvarila dom, in dovolj denarnih sredstev, da v njej lagodno biva do konca svojih dni. A tu se stvari zataknejo. Vdova je namreč prepričana, da k temu spada tudi vse, zaradi česar je hiša v Tiburonu postala dom, tudi določeni spominki, ki imajo nostalgično vrednost zlasti v njenih očeh. Kot je, denimo, obleka, ki jo je nosil na njun poročni dan. Kot je razbrala iz moževe oporoke, naj bi Zaku, Zeldi in Codyju pripadli predmeti z drugih Robinovih posestev. »Kakršna koli drugačna razlaga oporoke bi pomenila, da jo je želel oropati udobja. Toda Williams ji je želel lepega življenja brez skrbi. V primerjavi z njegovimi otroki bo dobila le kapljico v morje. Nikakor ni grabežljiva,« ji je v bran skočil odvetnik Jim Wagstaffe, ki je tudi vložil sodne listine.

Prekinjen proces žalovanja

Avgusta lani so ga pokopali, že mesec pozneje pa naj bi si igralčev naraščaj poskušal utreti pot v njen dom in iz njega odnesti tako rekoč vse. Odpovedali naj bi ji celo naročnino na časopis. Njihova skrajna dejanja, ko ji niso pustili niti, da žaluje za ljubljenim možem, naj bi jo prestrašila, zaradi česar je videla edino možnost v sodnem vmešavanju. »Njenemu podtikanju in namigovanju navkljub ne otroci ne njihovi zastopniki niso prestopili praga hiše in česa odtujili.« Po besedah njihovega odvetnika naj bi se prej dogajalo nasprotno. Schneiderjeva naj bi jim prepovedala vstop, a hkrati v hišo spuščala popolne tujce. Takšne, ki naj bi ocenjevali predmete v hiši, in delavce, ki naj bi jih najela za potratno prenovo, vredno približno 30 tisočakov. Čeprav Susan trdi, da želi doseči le, da sodišče odloči, kaj od osebnih predmetov pripada njej in kaj otrokom. »Robinove zbirke drobnarij, ki niso povezane z njegovo kariero, bi morala dobiti Susan. Denimo ure,« pravi njen odvetnik. Kajti prav zbirke naj bi netile najbolj žgočo sovražnost. Ure, kolesa, knjige in kovanci, ki jih je igralec zbiral vse življenje in so imeli zanj posebno vrednost. »Kot so rasli njegovi otroci, tako je rasel tudi obseg zbirk. Ob vsakem novem predmetu, ki ga je pridobil, pa so otroci z njim delili navdušenje,« je svoje pridal Mayer. A čeprav obe strani pripovedujeta svojo plat zgodbe, v središču katerih sta pohlep in grabežljivost, so se vendar zedinili v eni točki. V čim hitrejši in čim bolj učinkoviti razrešitvi pravde, da bi končno našli čas in mir za objokovanje ljubljenega očeta in moža.