Umrla je Liesl iz muzikala Moje pesmi, moje sanje

Bilo jih je sedem. Zdaj jih je le še šest. Zaradi zapletov pri redki obliki demence je v 74. letu starosti namreč za vselej zatisnila oči Charmian Carr, svetlolasa Liesl von Trapp, najstarejša izmed filmskih otrok avstrijske družine, katere zgodba je navdihnila enega največjih filmskih glasbenih hitov vseh časov, s petimi oskarji ovenčani muzikal Moje pesmi, moje sanje.

Raje je imela košarko

Leta 1965 je privršal v kinematografe in – čeprav tega nihče ni pričakoval – v trenutku osvojil srca svetovnega občinstva. Četudi je od tedaj preteklo že več kot pol stoletja, njegova zgodba še vedno navdušuje vedno nove generacije; pesmi, ki so v strogo okolje družine, ki ji je načeloval pokončni in trdi oče, vnašale mehkobo in radost, pa so se že zakoreninile globoko v našo kolektivno zavest. »Ljudje bi morali na te pesmi gledati kot na obliko terapije. Ob petju se lahko gibljejo naokoli. Ob gledanju filma lahko plešejo, pojejo, govorijo kar v ekran. In nato preskočijo sestanek s terapevtom za tisti teden,« je, prepričana o zdravilni noti pesmi, pred desetletjem dejala Carrova, ki pa je vlogo dobila povsem po naključju. Preden je poplesavala in prepevala kot Liesl, namreč nikdar ni ne pela ne plesala, ampak se je raje podila po košarkarskem in odbojkarskem igrišču ter skakala kot ena izmed šolskih navijačic.

Bila je 20-letna študentka filozofije in govorne terapije, ki si je žepnino služila kot manekenka v butikih z oblačili. Kariera v igri ji ni padla niti na kraj pameti, a je med enim svojih manekenskih poslov spoznala dekle, ki je v njej očitno videlo filmsko Liesl. »Poznala je Roberta Wisa, producenta in režiserja filma Moje pesmi, moje sanje, ki je že štiri mesece iskal dekle, primerno za vlogo 16-letne Liesl. Tako mu je brez moje vednosti poslala mojo fotografijo, s pripisom, da znam peti in plesati.« In čeprav slednjega ni znala, saj do tedaj ni imela za sabo niti ene učne ure plesa, petja ali igranja, je »prejela klic na avdicijo. Kar me je povsem presenetilo.« Kot jo je tudi presenetilo, da je vlogo v resnici dobila.

Brez izkušenj je zablestela v enem najbolj priljubljenih filmov vseh časov. A čeprav se je še enkrat preizkusila v muzikalu, ob Anthonyju Perkinsu, jo je življenje že hitro povedlo v druge vode. Po poroki se je namreč želela posvetiti vzgoji otrok, zato je osnovala svoje podjetje za notranji interier, med strankami pa naj bi bil tudi Michael Jackson, sicer goreči oboževalec filma, ki jo je izstrelil na filmsko nebo. Kot filma in svojega lika nikdar ni pozabila niti Charmian sama, saj jima je posvetila kar dve knjigi. V Forever Liesl (Za vedno Liesl) izpred 16 let je namreč popisala izkušnjo s snemanja, leto pozneje pa je na knjižne police prišla še Letters to Liesl (Pisma Liesl), ki jo je navdihnilo na tisoče pisem njenih oboževalcev.