Med pisci sodobnih kriminalk je švedski pisatelj in režiser ter praktični socialist in borec za človekove pravice skandinavskega kova Henning Mankell zasedal posebno mesto. Izumitelj in pisec zgodb o godrnjavem detektivu Wallanderju je umrl v 67. letu starosti v Göteborgu za pljučnim rakom, usodno izkušnjo, ki jo je pretanjeno in brez lažnega patosa obdelal v svoji zadnji knjigi Potujoči pesek. Za »kruto sodbo« je izvedel šele lani, skoraj ga je uničila, a se je zbral in napisal knjigo, ne o obžalovanju skoraj minulega, marveč kaj danes pomeni biti in postati človek. Nedolgo pred smrtjo, in pisal je dobesedno do zadnjega diha, je v intervjuju za nemško revijo Stern znova pojasnil svojo ljubezen do črne celine in v tem napetem času še enkrat pozval v borbo za mir, sožitje in sodelovanje. Zadnjega dela, romana Noč, ni več zmogel. Bolezni je tiho in odločno kljuboval. Zaman: »Z resnično grozo me navdaja le misel, da bom tako neskončno dolgo mrtev! Tako grozljivo dolgo, dolgo, milijone let …« Švedi so se mu še na večer odhoda zahvalili z morjem svečk. Mankell se je rodil leta 1948 v intelektualni sodniški družini v Stockholmu, bil je aktivni udeleženec študentskega gibanja 68, prvo knjigo je objavil že leta 1973, potem pa skoraj vsako leto en roman. Po zemeljski obli je zbral in prepričal osem milijonov navdušenih bralcev – sledilcev, prodal je okoli 40 milijonov knjig. Slavo mu je prinesel namrgodeni in čudaški komisar Kurt Wallander iz provincialnega gnezda Ystada. Napisal je enajst knjig o Wallanderju in njegovi hčerki Lindi, v dobrem desetletju je postal eden najbolj priljubljenih detektivov sodobne in tradicionalne zbirke junakov iz kriminalk in srhljivk. V filmskih različicah sta ga imenitno upodobila švedski igralec Krister Henriksson in njegov angleški kolega Kenneth Branagh.
Mankell je bil obsedenec, hkrati je pisal kriminalko, snemal kakšno serijo za švedsko televizijo in pripravljal gledališko delo. Vmes se je rad podal v Afriko, ki ga je magično privlačila, pogosto v mozambiško prestolnico Maputo, kjer je občasno živel in skrbno vodil 70-članski ansambel nekdanjega portugalskega kolonialnega gledališča Teatro Avenida. Po smrti nemškega kontroverznega režiserja in umetnika Gregorja Schlingensiefa je nadaljeval še projekt afriškega opernega gledališča. Po tri premiere evropskih in svetovnih klasikov ter domačih avtorjev na leto. Črni celini je posvetil več knjig, tam se je boril proti aidsu, nepismenosti in revščini. »Tam sem postal boljši Evropejec!«
Poročen je bil z Evo, hčerko znanega švedskega cineasta Ingmarja Bergmana, rodil se jima je sin Jon. Kot aktivni socialist se je zadnja leta zavzemal za palestinsko stvar, pred petimi leti je sodeloval v odmevni protestni akciji dolga plovba v Gazo, ki jo je krvavo ustavila izraelska vojska. Umrlo je devet turških soborcev, sam je končal v zaporu in Izrael obdolžil piratstva in ugrabitve. Izgnali so ga iz države.
»Življenje je umetnost preživetja, kljub zasebnim in globalnim katastrofam je vredno življenja!« je nekoč zapisal.
