Umrl je Marquez, avtor romana Sto let samote

S svojimi čarobnimi zgodbami ljubezni in hrepenenja, polnimi strasti, vraževerja, nasilja in socialne neenakosti, je milijonom ljudi po vsem svetu pričaral duha Latinske Amerike in z magičnim realizmom, ujetim med strani knjig, za vselej spremenil svet sodobne literature. »Tisoč let samote in žalosti ob smrti največjega Kolumbijca vseh časov,« se je na twitterju od literarnega velikana Gabirela Garcie Marqueza, ki je v četrtek v 88. letu starosti umrl na svojem domu v mehiški prestolnici, poslovil kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos. Ta pa je le eden izmed mnogih, ki so se ob pisateljevi smrti zavili v črnino.

Komaj je spregovoril, že je pripovedoval

V literarnih krogih je veljal za enega največjih piscev, kar jih je kadarkoli prišlo iz špansko govorečega sveta, in si je s svojimi kratkimi zgodbami in novelami, v katerih se domišljija prepleta z resničnostjo ter odslikavata svet, v katerem je živel, leta 1982 prislužil tudi najvišje priznanje, Nobelovo nagrado za literaturo. Četudi o briljantnosti njegove pisane besede, ki se je zasidrala v srca milijonov, zgovorno priča že dejstvo, da je mnoge njegovih mojstrovin po prodajanosti v izvirnem jeziku, torej v španščini, prekosil zgolj španski prevod Biblije. V zgodovino se je zapisal z deli, kot so Kronika nenajavljene ljubezni, Ljubezen v času kolere, Žalostne kurbe mojega življenja in, seveda, s kultnim romanom iz leta 1967 Sto let samote, prevedenim v več kot 25 jezikov in ki je svoje mesto našel v domovih več kot 500 milijonov ljudi.

Gabriel José García Márquez je kot najstarejši izmed enajsterice otrok privekal na svet 6. marca 1927 v majhnem kolumbijskem obalnem mestu Aracataca, a je nato prvo desetletje živel s svojimi starimi starši, ki so s svojimi življenjskimi zgodbicami navdihovali umetnika v njem. Mu privzgojili ljubezen do pripovedovanja, kar je že zgodaj, skoraj preden je znal govoriti, začelo počasi kukati na plano. »Pogosto so mi dejali, da sem začel ponavljati zgodbe skoraj takoj, ko sem se rodil. Ko sem se naučil govoriti, sem začel pripovedovati,« je dejal Gabo, kot so ga ljubkovalno imenovali in ki ga je ljubezen do pisane besede spremljala od mladih nog. Kot vzoren učenec je namreč požiral knjigo za knjigo, se zaljubil v klasike, kot so bili Hemingway, Faulkner, Dostojevski in Kafka, in preslišal očetove želje, naj se vpiše na študij prava. Žejalo ga je namreč po pisanju, kar ga je zaneslo v novinarske vode, brez česar bi bil svet verjetno prikrajšan za njegove popisane strani. »Novinar sem, že od nekdaj. In brez tega ne bi mogel napisati nobene knjige, saj sem vse, o čemer sem pisal, črpal iz resničnosti.«

Selitev v Mehiko

Pisatelj in novinar, vsekakor izobraženec, se kot številni drugi učeni ljudje Latinske Amerike ni mogel ogniti vpetosti v politični aktivizem in boj proti kolumbijski diktaturi, kar ga je v očeh države pahnilo v nemilost. In je, vsaj začasno, našel novi dom v Evropi. A ga je že leta 1958 ljubezen pripeljala nazaj v rodno Kolumbijo, kjer se je zavezal Mercedes Barcha, dekletu iz soseščine iz njegovih mladostnih dni, na svet sta jima privekala sinova Rodrigo in Gonzalo. A so se leta 1981 – ko se je med Garcio Marquezem in kolumbijsko oblastjo, ki ga je obdolžila ne le simpatiziranja s tamkajšnjo uporniško skupino M-19, marveč tudi denarnega podpiranja venezuelskih gverilcev, vnovič vnel goreč spor – dokončno odselili v Mehiko, ki je ostala njegov dom vse do poslednjega diha.

Zakladnico svetovne literature je obogatil za 23 del, toda v zadnjih letih življenja je zaradi zdravstvenih težav začelo zastajati tudi njegovo pero. Strastnemu kadilcu so zdravniki leta 1999 namreč odkrili limfnega raka, kar ga je spodbudilo k pisanju spominov. A leta 2002 je od načrtovane trilogije izšel le prvi del memoarov Živim, da pripovedujem, saj je že tri leta pozneje dočakal dan, za katerega je misli, da ne bo nikdar prišel. »To je bilo prvo leto v mojem življenju, ko nisem napisal niti ene same vrstice. A ne, ker tega ne bi več zmogel, temveč zato, ker bi ljudje sprevideli, da v pisanje nisem več mogel dati tudi vsega svojega srca.« Dokler se njegovo pero ni dokončno ustavilo pred dvema letoma, ko mu je svoje zobe pokazala še starostna demenca.